Dražgoše, Lidice in Termopile

Bernard Nežmah

14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Pamflet

Zaradi epidemije kovida je tekma svetovnega pokala v smučanju Zlata lisica v Kranjski Gori potekala brez gledalcev. Spominsko srečanje na kraju poslednje bitke Pohorskega bataljona so organizatorji odpovedali zaradi naraščajočega širjenja virusa omikron. No, v Dražgošah so navzlic vsemu priredili proslavo dražgoške bitke, na katero je prišel poldrugi tisoč obiskovalcev. Dražgoše – über alles! Medijska poročila o slovesnosti so izpostavila govornika Milana Kučana, prvega predsednika države, ki pa je nemško nasilje nad civilisti in požig vasi med okupacijo 1942 vzel za izhodišče, na katerem je postavil, da potekajo sodobne fašistične metode pod drugimi oblikami in navajal kritike nad slovensko vlado 2020-2022, ki ji je očital razgraditev ustavne ureditve, napade na sodstvo, tožilstvo in medije, vladne ukrepe označil za predvolilna darila, ter pozval k prihodu na pomladne volitve, ki so sredstvo za zamenjavo aktualnih oblasti.

Škoda, da mesto Sisak ne leži v Sloveniji, saj bi doživeli bravuro, ko bi zgodovinske dogodke legendarne bitke pri Sisku pred petsto leti (1593 ), v kateri je avstrijska vojska premagala Turke, uspel povezati s tihim prihodom fašizma, ki ga vodi vlada Janeza Janše.

Uzurpacija zgodovine za aktualne politične boje. Seveda ostaja tragedija, da je nemški okupator po bitki postrelil 41 civilistov, uničil vasico in deportiral njene prebivalce. Podobna usoda je zadela tudi češki kraj Lidice istega leta. Ko so češki gverilci izvedli atentat na okupacijskega guvernerja Reinharda Heydricha v Pragi, je v maščevanju nemška vojska postrelila 173 vaščanov Lidic, druge poslala v taborišča, vas pa požgala. Češka vlada v ekzilu in njene uporniške skupine so po tem presodile, da bi bila izguba čeških življenj prevelika in je odtlej vodila le neoboroženi upor proti okupatorju.

V Dražgoše je konec leta 1941 prišel partizanski bataljon, priredil nekaj mitingov in razglasil Dražgoško republiko. Bila je res čudo – svobodno ozemlje v od nacistov okupirane Evrope. Toda po nekaj tednih so pridrvele nacistične enote, partizani so svojo republiko junaško branili, a so se pod nemško premočjo potem umaknili v bližnje gozdove. O smiselnosti ustanavljanja osvobojenih ozemelj, ki zaživijo za nekaj tednov, potem pa jim sledi umik partizanov in masaker okupatorjev nad civilisti, se je po podobnih dogodkih na Notranjskem spraševal ilegalni časnik Zarja svobode, ki so ga izdajali protiokupatosko usmerjeni častniki kraljeve vojske.

Junaški boj v Dražgošah peščice partizanov proti orjaški nemški vojski, spominja tudi na bitko pri Termopilah leta 480 pred Kristusom. Stari Grki so tesni prelaz izbrali za kraj spopada, saj bi v njem ne prišla do izraza perzijska številčna premoč. Toda čez čas je strategijo uničil Efialt, ki je za bogato podkupnino izdal perzijskemu kralja Kserksesu skrivno stezico, prek katere so njegovi vojaki obšli grško obrambo in ji udarili v hrbet. Ime Efialt je bilo v antiki pojem za izdajalca domovine; za izdajalce niso šteli mestnih državic, ki so se pogodile s Perzijci in niso vstopile v obrambno vojaško zvezo. V izgubljenem položaju je potem spartanski kralj Leonides sklenil, da bo vztrajal in je v ozki soteski s 300 vojaki zadrževal petdesetkrat mogočnejšo perzijsko vojsko. Zgodovinar Herodot je pisal, da se je neki vojak potožil Leonidesu, da so perzijske puščice zatemnile nebo, poveljnik pa mu je odgovoril po lakonsko: prijetno se je boriti v senci! Bitka je bila agonija, branilci so padli vsi do zadnjega. A Leonides je predvidel zmago v smrti: ko je zadrževal Kserksesovo armado, je s tem omogočil glavnini grške vojske, da se je izvlekla iz obroča. Kasnejša bitka pri Salamini je potem prinesla grško zmago.

No, v dražgoški bitki ne najdemo duha Termopil.

Čas druge vojne na Slovenskem zlepa je prinesel popolno idejno dominacijo oboroženega partizanskega odpora, ki še dandanes vlada kot monopolna in edina smiselna ter zveličavna oblika rezistence proti okupatorju. Nekdo se odloči, da bo iz zased ali prek atentatov napadal okupatorske čete. Ok, pač ena izmed možnosti; Čehi so med vojno ocenili, da je preveč samouničujoča. Pojdimo v uporniško literaturo. Francoski pisatelj Vercors je leta 1941 napisal povest Tišina morja, ki je izšla v ilegali in se v sto tisoč izvodih razširila po okupirani Franciji. V njej opisuje nemškega častnika, ki si je izvolil bivališče v hiši francoske družine, ki sta jo tvorila stari stric in nečakinja. Vsak večer se je Nemec ustavil pri njima v salonu, pripovedoval o kulturi, literaturi in novem nemškem redu, gostitelja pa sta samo molčala. In vsakič se je poslovil z besedami – želim vama lahko noč. Sto dni, dan za dnem, je doživljal tesnobo, da karkoli je rekel, vedno je naletel na zid molka.

Ta posebna oblika pacifističnega antinacizma je, verjeli ali ne, prišla med slovenske bralce že leta 1950. Prevedel jo je Janez Gradišnik, krščanski socialist iz Kocbekovega kroga, in z njo lansiral na Slovenskem zgled, da ima častni odpor proti okupatorju lahko različne oblike, tudi nevojaške in nepartizanske. Ker knjige ni spremljala spremna beseda, ki bi tematizirala rezistenco molka, je seveda padla v prazno in so jo brali le kot literaturo.

Današnji govori na partizanskih proslavah so politične agitke, ki obenem onemogočajo, da bi preteklost mislili tudi skozi Heisenbergovo načelo nedoločenosti: ali bi partizani prišli zmagovito v Ljubljano maja 1945, tudi če se ne bi dogodile »Dražgoše«?