Režim
Vlado Miheljak ima v tokratni kolumni zelo prav: četudi gre za banalni znesek in nikakršne resne posledice za oglobljenega, je oglobljenje Pavla Gantarja, ker je na twitterju napisal kritiko ravnanja policistov na protestu, na katerem so porabili 400 nabojev solzivca, hujši eksces od vseh Janševih izpadov, žalitev in tožb doslej – pri čemer to ne pomeni, da doslej marsikdo ni že zelo nasrkal, zlasti protestniki. A obstaja pomembna razlika: zoper Gantarja se je »odzval« režim.
Zgodilo se je tisto, pred čimer smo svarili, da se bo prej ali slej zgodilo počasi, potem pa bo nenadoma dejstvo: janšizem se je prelil v zakonodajo te države, naša težava niso več neki nedemokratični tipi, ki so z zavajanjem in izdajo volivcev dobili oblast, zdaj pa lomastijo po krhki strukturi demokracije, ampak imamo režim v polnem pomenu te grde besede. Režim, ki ima podlago v zakonih, da lahko, ko hoče, preganja ljudi. Ne gre več za zlorabo nekih veljavnih pravil, gre za nove zakonske določbe, ki jih je sprejela koalicija SDS, NSi, SMC, DeSUS in SNS in zdaj prehajajo v stvarnost. Kako brezkompromisni so ti ljudje in kako razumejo, kaj vse sme oblast, je pokazal sicer padli zakon o preprečevanju pranja denarja, s katerim so hoteli uvesti popoln nadzor nad poslovanjem vsakega in vseh prebivalcev države. Agencija za preprečevanje pranja denarja bi imela večja pooblastila kot policija, tožilstvo in obveščevalne službe.
A nekaj je jasno: če ta oblast po aprilskih volitvah obstane, bodo kritike oblasti res utihnile. Kazen je zdaj dobil Gantar, upokojeni profesor in politik, ki si lahko sem in tja privošči plačevanje takšnih kazni, vendar ga je država kaznovala zato, ker je vedela, da bo ta primer prišel v javnost in da bodo za dejanje režima izvedeli sleherniki. Ti si takih kazni seveda na dolgi rok ne morejo privoščiti. Šlo je za demonstracijo moči, sporočilo vsem, ki bi si upali kritizirati oblastnika in njegovo strukturo.
Takšna je tudi izkušnja iz Madžarske: po dveh, treh letih so se protesti in upor nehali, ker si nihče ni več mogel privoščiti vseh teh kazni, denarnih in drugačnih. Do zdaj se Janšev režim še ni dokopal do vseh vzvodov, ljudje se še lahko upirajo, nekaj moči še imajo posamezniki po nekaterih institucijah in medijih. A če bo aprila Janša dobil oblast tudi za prihodnja štiri leta, bodo današnje čistke delovale kot igre v peskovniku. Poglejte madžarske univerze, šole, zdravstvene domove, uprave podjetij, celo zasebnih. Stranka je povsod. Tudi pri nas bodo utihnili mediji, vsaj večina ne bo zmogla spopada z oblastjo. Že danes je vse na meji: pritisk na POP TV prek državnega Telekoma je dogajanje, ki je zunaj demokratičnih in poslovnih standardov, saj gre za zelo očiten poskus zloma medija, ki se ga je lotila politična stranka. Enako se dogaja portalu Necenzurirano, kjer je bil davčni postopek zlorabljen za obračun z medijem. Tako se je obračunavalo z mediji v Sloveniji v času socializma. A tudi Nove revije in Mladine se komunistična partija ni nikoli lotila tako, da bi ogrozila eksistenco urednikov in novinarjev. Ne hvalimo partije, zgolj kažemo, kako globoko smo padli v dveh letih pod Janšo, Počivalškom, Toninom in Jelinčičem.
Seveda se oblast v mesecih pred volitvami umirja, Janša se izogiba konfliktom in ekscesom, kaže očetovsko podobo in nekakšno skorajda toplino, hkrati pa njegova oblast hiti s še zadnjimi prodajami premoženja (Madžarom seveda), zaposlovanjem članov strank na vseh mogočih položajih, po novem imajo tudi »vratarji« prave partijske knjižice (velja pogledati razpise ministrstev in paradržavnih agencij), hkrati pa so aktivirali vse darilne linije, ki so jih pripravili za volilno obdobje. Morda se res zdi, da zgolj čakamo na volitve in da bo more kmalu konec, a ni tako: Janši in njegovim satelitom vsak teden uspeva plasirati v javnost dvome o opoziciji in njeni operativni sposobnosti, prek medijev, ki jih obvladuje režim, pa tudi rušijo javno zavezanost k volitvam, ki je bila še v času referenduma o vodi zelo visoka. To je glavni cilj: ustvarjati dvom o opoziciji, o strankah koalicije KUL in Gibanju Svoboda, o njihovi načelnosti, primernosti in sposobnosti za upravljanje države.
Volitve bodo dejansko le dva dni po obletnici prvega kolesarskega protesta proti janšizmu pred dvema letoma. Morda je oblasti res uspelo okrniti medijsko krajino, poseči v znanstveno sfero, zamejiti moč opozicije in civilne družbe, spraviti na kolena velik del kulture, morda ji je res uspelo okrniti svobodo govora, toda nekaj ji ni uspelo: še vedno ne zmore preprečevati protestov. In te oblasti (in drugih takih oblasti) nič ne jezi bolj od protestov. Ničesar se tudi ne boji bolj.
Ni naključje, da je v zadnjem času ob petkih na protestih spet vse več ljudi. Vsak teden več. Na uličnih protestih je ta država nastala, z uličnimi protesti so jo prebivalci Slovenije leta 2013 iztrgali iz rok neke druge Janševe vlade. Vse kaže, da se prebivalci te moči pri aktiviranju nacije pred volitvami dobro zavedajo – politiko razumejo veliko bolj, kot si želi ta oblast, ki govori o bombonjerah.
Danes je spet protest.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.