Tajvan
Janša je zavestno dregnil v ta mednarodni osir, najverjetneje po ameriškem naročilu
Nedavni diplomatski zdrs predsednika vlade glede Tajvana je še ena od njegovih nesrečnih zunanjepolitičnih epizod, toda antologijskih razsežnosti. Za politične samodržce je največji dosežek, če njihova dejanja pridejo v zgodovinske učbenike kot popperjanski dokaz, česa ne morete in smete početi. In Janez Janša si to nedvomno zasluži. Toda predsednikove težave so žal problem države. V mimohodu »tajvanskega problema« smo zato razkrili vse naše sedanje politične pritlehnosti, tradicionalno nacionalno introvertiranost in kup neznanja. To na žalost ni zgolj problem sedanje vlade, temveč tridesetletnega nerazumevanja politične ekonomije mednarodnih odnosov te mlade države. Ne gre torej zgolj za Janševo abotno privatizacijo slovenske zunanje politike. »Tajvanski problem« razsvetljuje več, kot mislimo. In zato zasluži našo pozornost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nedavni diplomatski zdrs predsednika vlade glede Tajvana je še ena od njegovih nesrečnih zunanjepolitičnih epizod, toda antologijskih razsežnosti. Za politične samodržce je največji dosežek, če njihova dejanja pridejo v zgodovinske učbenike kot popperjanski dokaz, česa ne morete in smete početi. In Janez Janša si to nedvomno zasluži. Toda predsednikove težave so žal problem države. V mimohodu »tajvanskega problema« smo zato razkrili vse naše sedanje politične pritlehnosti, tradicionalno nacionalno introvertiranost in kup neznanja. To na žalost ni zgolj problem sedanje vlade, temveč tridesetletnega nerazumevanja politične ekonomije mednarodnih odnosov te mlade države. Ne gre torej zgolj za Janševo abotno privatizacijo slovenske zunanje politike. »Tajvanski problem« razsvetljuje več, kot mislimo. In zato zasluži našo pozornost.
Kitajska in ves azijski svet nikoli nista bila del naše politične agende. EU in Nato sta naš politični domet in obzorje duha, evropski trg je naš naravni ekonomski prostor. Težava tega pristopa je očitna. V začetku devetdesetih let smo opustili večino poslovnih povezav z Afriko, Azijo in Latinsko Ameriko in zavrgli neuvrščenost kot nepotrebno dediščino Titove Jugoslavije. Poteza je bila ekonomsko logična, zunanjepolitično pa ne povsem. Ekonomski gradualizem je dokazoval posebnost naše postsocialistične tranzicije. Politična navezava na EU ni bila sporna, Natu pa bi se z nekaj politične smelosti lahko odrekli. Morda bi s primerljivo avstrijsko »nevtralnostjo« lažje uravnotežili svoje odnose z jedrno EU in višegrajsko skupino, pa z ZDA, Rusijo in Kitajsko, tudi drugimi državami zunaj EU. Avstrija je sicer dober dokaz, kako smo zamejili naš mednarodni položaj, ko nismo želeli notificirati nasledstva glede avstrijske državne pogodbe (ADP) iz leta 1955. Podrejenost, servilnost in neodločnost so stalnica naše zunanje politike, njeni večni akterji pa tudi.
Janševi zunanjepolitični nastopi se zdijo pravo nasprotje tega. Njihova alkimija je mešanica patološkega antikomunizma nekdaj fanatičnega mladega komunista, neotesanega slovenskega narodnjaštva in pritlehnih ameriških interesov. Težave s Kitajsko so se začele že z obiskom Janševe vladne delegacije v Pekingu novembra 2007, ko so nam očitali ovire pri izdaji vizumov kitajskim državljanom. Migranti so še danes naracije prikritega kulturnega rasizma in odkritega političnega nacionalizma. Predlani se je potem zapletlo tudi na evropski ravni. Najprej so ZDA leta 2020 začele govoriti o možnosti vojaškega spopada med Kitajsko in Tajvanom, potem je Nato Kitajsko označil za ključen varnostni izziv. Litva je bila očitno ameriški kmet na strateški šahovnici. Lani je odprla tajvansko predstavništvo in izzvala resen diplomatski spor s Kitajsko, EU pa postavila v težaven položaj. Sloveniji so kot predsedujoči državi EU očitno namenili drugo šahovsko potezo. Slovenija je najprej z Janševim pismom podprla Litvo, v imenu politične demokracije in ekonomske svobode, kakopak. Nekaj mesecev kasneje je Janša napovedal podobno odprtje predstavništva v Ljubljani, vmes je še navrgel podporo Tajvanu pri morebitnem osamosvajanju in kritiziral kitajsko videnje demokracije v Hongkongu. Diplomatski venček neumnosti ne bi mogel biti popolnejši.
Tajvan je morda najboljši primer mednarodnega problema, ki je za zdaj nerešljiv, zato je že desetletja za vse akterje neviden. Za njim stoji stoletna zgodovina komunistične revolucije, vojaški poraz Čankajškovega Kuomintanga, njegov umik na otok in ločitev od celinske Kitajske leta 1949. Tajvan je desetletja dolgo na Zahodu edini uradni predstavnik celotne Kitajske, šele Združeni narodi leta 1971 obrnejo ključ, priznajo Maovo Ljudsko republiko Kitajsko in izločijo Tajvan. ZDA so leta 1979 dokončno zakoličile njegov status. Obstaja Ljudska republika Kitajska kot ena država, Tajvan je njen neodtujljivi del, toda političnoekonomsko avtonomen, pod varnostnim ščitom ZDA. Danes ves svet ve, da je takšen politični status Tajvana nerešljiv. Toda Biden je novembra lani že pleteničil, da je Tajvan neodvisen in da lahko samostojno odloča o svoji usodi. Potem so drugi v Washingtonu reševali ta trumpovski zaplet. In podobno se je zgodilo nam.
Janša je zavestno dregnil v ta mednarodni osir, najverjetneje po ameriškem naročilu. Bilo bi drugače, če bi Slovenija veljala za moralni steber malih narodov na poti njihove osamosvojitve. Toda potem bi morali priznati Palestino, Katalonijo, Škotsko … Predstavništva Tajvana v RS zato ne smejo biti stvar vlade, temveč gospodarskih ali kulturnih združenj, ostati morajo znotraj dovoljenih meja sodelovanja. Tajvan ima danes po svetu 15 diplomatskih predstavništev in 59 neuradnih institucij. Tudi ZDA imajo tam ameriški inštitut (AIT) kot zasebno ustanovo, tudi druge članice EU so takšne institucije zavestno depolitizirale. Temelj vsega so vendarle znanje in interesi. Tudi tu si velja naliti nekaj čistega vina. Imamo inštitut za azijski prostor na FDV (EARL), ki je lahko valilnica pametnih odločitev. Tam skupaj stojita knjižni razdelek Kitajske in Tajvana, enakopravna in enakovredna. Našo akademsko naivnost je kitajski veleposlanik pred leti na odprtju inštituta kakopak nagradil s protestnim odhodom. Mednarodna politika je očitno povsod resna reč.
Seveda je bila kitajska učna ura takojšnja. Doživeli smo uradni in javni protest Pekinga, kitajskega veleposlanika ni bilo na februarskem diplomatskem srečanju. Sledile so tudi nekatere poslovne sankcije, za zdaj bolj kot opomin za daljši spomin. Politična odgovornost v diplomaciji šteje več kot v notranji politiki, škode so tam večje, čeprav nevidne. Neumnosti politikov lahko ublažita dobra diplomacija in trdni moralni kompas majhne države. Doma smo lahko šahovske kraljice in skakači, zunaj zgolj pošteni kmetje. Zato šahovski uvid predsedniku. V razmerju do Kitajske priporočam kraljevi gambit, mafijsko obrambo, e4e5.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.
Pisma bralcev
Bogomir Kovač, Mladina
Tajvan
V kolumni Tajvan sem zapisal, da je na odprtju inštituta EARL kitajski veleposlanik protestno zapustil prireditev. Profesor dr. Šabič me je v imenu EARL prijazno opomnil, da je informacija netočna, veleposlanik ni protestno odšel z otvoritvene slovesnosti, za kar se iskreno opravičujem tako institucijam kot tudi posameznikom. Več