Sončni kralj pod Alpami

Bernard Nežmah

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Pamflet

Kaj je najbolj očitna vrednost osrednjih medijev v državi? Ko bi denimo premier Janez Janša v teve-intervjuju napovedal, da bodo odslej pri delu vlade, ministrstev in državnih podjetij vpeljali metode ameriške vojske, bi enoglasno zabobneli, da je to vojaški puč in da predsednik vlade vpeljuje militarizem, Pavle Gantar pa bi tvitnil, da je na oblasti vojaška hunta. In imeli bi prav: vojaške metode, ki predpostavljajo hierarhično poslušnost, so pač nezdružljive s kulturo iskanja dialoga z nasprotniki in urejanja družbe, v kateri so konflikti interesov najbolj normalno stanje.

V minulem tednu je POP TV poročala o javnomnenjski anketi Mediane, po kateri bi zmago na volitvah odneslo Gibanje svobode Roberta Goloba, za njo bi se uvrstila SDS, krepak polom pa so namerili SD. Odziv njene predsednice Tanje Fajon je bil nenavaden, saj je nastopila z izjavo, da novi obrazi minevajo, njena stranka pa ostaja. SD, ki je napovedovala volilno zmago, se tolaži z mislijo, da bo preživela vse, tudi Goloba. Podobno letargično tudi preostale tri članice Kula. Kot da gibalna ideja ni njihov čim boljši volilni uspeh, ampak so pripravljene svojo identiteto in afirmacijo žrtvovati v korist nove stranke. Tudi vedno ostri Luka Mesec se ni odzval kot politik, ampak je v teve izjavi popularnost Golobovih pojasnjeval kot politični analitik.

Ker je novi mesija po isti anketi s prvega mesta politikov odpihnil celo državnega predsednika Boruta Pahorja, se velja vseeno vprašati, kaj ga je torpediralo v srca anketirancev. Časnik Delo je v eni sobotnih prilog prinesel tezo komentatorja, ki ga je opisal kot mučenika. Beseda spada v krščansko govorico, komunisti so uporabljali raje izraz heroj. In kaj je vsebina njegovega mučeništva? - Vlada mu je preprečila samodejno nadaljevanje direktorovanja podjetju GENI. Mučenike so žive cvrli, jih grozljivo mučili, Golob pa je iz plače 18 tisočakov padel na svetovalskih debelih 6 tisočakov. Kot mučenik je še vedno bolje plačan od predsednika države in vlade!!???????? Za potrebe njegove afirmacije nam predstavljajo celo tako absurdno popačenje besednega pomena.

Stampedo novega vodilnega obraza je v resnici povsem enostaven. Ko je POP TV v dnevniku prinesla prispevek o volilni anketi, so vsebino obogatili s posnetkom Goloba, ki kot polbog prikoraka v parlament. Merili so rezultate skoraj ducata strank, objavili pa so posnetek enega samega liderja, in to propagandno najmočnejšega. Zasebna televizija je prikazala vodjo Gibanja v najboljši možni luči, kot da je del njegove volilne mašinerije.

OK, zasebni mediji imajo lahko svoje heroje in imajo pravico biti pristranski. Pred dnevi je ista medijska hiša poročala o ustanovnem kongresu stranke Vesna. Kakšen posnetek so videli gledalci to pot? Verjeli ali ne – pred seboj so imeli le obraza voditeljev, ki sta prebrala nekaj stavkov in prispevek zaključila po 22 sekundah (!!!!), brez filmskega posnetka! Bomo videli, ali bosta voditelja Vesne protestirala proti diskriminacijskemu poročanju.

Všečne podobe niso ključne le pri reklamiranju izdelkov, temveč tudi pri afirmaciji politikov. Angleški zgodovinar Peter Burke se je pred desetletji ukvarjal z vprašanjem: zakaj je francoski kralj Ludvik XIV. (1638-1715), imenovan tudi Sončni kralj, eden najbolj opevanih vladarjev? Napisal je knjigo The Fabrication of Louis XIV. Kako je bilo mogoče, da so vladarja, ki je z vojsko uspel zavzeti nekaj holandskih, španskih in italijanskih mestec primerjali z Aleksandrom Velikim, ki je osvojil Mediteran, sever Afrike in Azijo vse do Indije?

Iz državne blagajne je plačeval dramatika Racina in Corneilla, ki sta ga opevala v dramah o svetovnih in mitoloških osebnostih, z državnimi štipendijami je privabil tuje slikarje, ki so ga slikali kot Apolona, Aleksandra, Herkula in Jupitra, kadar je šel na bojni pohod je vzel s seboj še dvorjane, hkrati kraljico in metreso, zraven pa še zgodovinarje, ki so nato popisali njegove podvige. Njegovi slikarski portreti so preplavili deželo, v palačah so stale njegove slike, pred katerimi so se morali vstopajoči priklanjati in odhajati ritensko s pogledom na vladarjevo podobo. Povzdigovali so ga kot božanstvo v operah, skovali mnoštvo medalj z njegovo podobo. Nekajkrat je šel med gobavce in časopisi so poročali, da je z dotikom roke ozdravil tisoče neozdravljivih. Uveljavil je narativ: ko sem prevzel oblast, sta red in sreča zavladala nad kaosom.

Ludvik seveda ni imel parlamenta, zato v državi tudi ni imel kritikov, njegovi nasprotniki pa so emigrirali v sosednje države. Tam so izdajali tudi časnike, ki so opisovali njegovo samodrštvo, in bili zato kajpak v Franciji prepovedani. No, kralj je bil zvedav in policija mu je dostavljala inkriminirana pisanja, bil pa je tudi nezaupljiv do svojih in tako je hotel izvedeti, kaj se v kraljestvu v resnici dogaja – iz člankov emigrantov.

Robert Golob kajpak nikakor nima takšne moči, njegov fenomen pa je vseeno zunaj medijskih tirnic. Ko je v enem izmed intervjujev govoril o svoji več deset tisoč evrov težki mesečni plači, je izdahnil, da si želi, da bi bili vsi bolj plačani, in spraševalec je ostal nem. In v Studiu City je razkril, da bo svoje poslovne metode prenesel tudi na državo, če zmaga na volitvah. Pri čemer je pojasnil, da te izhajajo iz metod dela ameriške vojske!!! Smo v časopisju in na televizijah zasledili kakšno reakcijo na to napoved? Ameriške vojaške metode pri vodenju vlade? ?? Popolna medijska samokastracija in to v demokraciji. Nanj bi bil ponosen še Ludvik XIV.