Ob reki Maas
Režim maastrichtske pogodbe je danes zelo aktualen. Prizadeva si za enotnost različnosti in ne poenotenje različnih. Zveni znano, zlasti v deželi večne sprave škodoželjnih ljudi.
Pred tridesetimi leti, 7. februarja 1992, je bila podpisana maastrichtska pogodba, politično-ekonomsko morda najvplivnejši dokument EU po ustanovitvi tega združenja držav. Simbolnih sporočil je veliko. Pogajanja in podpis dokumenta niso zadevali velikih prestolnic najvplivnejših držav, temveč majhno nizozemsko mesto na bregovih reke Maas. Nastal je v obdobju velikega političnega upanja in ekonomskega optimizma, po padcu berlinskega zidu in razpadu socialistične Vzhodne Evrope. Pogodba je potrdila okvire ekonomske in monetarne unije, skupaj z evrom. Postavila je temelje ekonomske stabilizacije celotne zveze in procesne konvergence držav članic. Prinesla je zametke ekonomske in socialne kohezije, skupne varnostne in zunanje politike, tudi jasnejšega političnega soodločanja. EU je danes sredi permanentnih kriz in vedno novih zapletov. Politični populizem je povsod prinesel protievropske poglede in avtokratske posege, privatizacijo ekonomskih koristi EU in politični nacionalizem. Maastrichtske rešitve so ostale, njihov skupni optimistični duh pa je zamrl.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pred tridesetimi leti, 7. februarja 1992, je bila podpisana maastrichtska pogodba, politično-ekonomsko morda najvplivnejši dokument EU po ustanovitvi tega združenja držav. Simbolnih sporočil je veliko. Pogajanja in podpis dokumenta niso zadevali velikih prestolnic najvplivnejših držav, temveč majhno nizozemsko mesto na bregovih reke Maas. Nastal je v obdobju velikega političnega upanja in ekonomskega optimizma, po padcu berlinskega zidu in razpadu socialistične Vzhodne Evrope. Pogodba je potrdila okvire ekonomske in monetarne unije, skupaj z evrom. Postavila je temelje ekonomske stabilizacije celotne zveze in procesne konvergence držav članic. Prinesla je zametke ekonomske in socialne kohezije, skupne varnostne in zunanje politike, tudi jasnejšega političnega soodločanja. EU je danes sredi permanentnih kriz in vedno novih zapletov. Politični populizem je povsod prinesel protievropske poglede in avtokratske posege, privatizacijo ekonomskih koristi EU in politični nacionalizem. Maastrichtske rešitve so ostale, njihov skupni optimistični duh pa je zamrl.
Evropske pogodbe se zadnjih trideset let poimenujejo po mestih, kjer so bile podpisane, od Maastrichta in kasneje Amsterdama do Nice in Lizbone. Štirje postopni koraki so podoba protislovnih procesov evropskih integracij. Izhodiščna petdeseta leta so pomenila predvsem upanje tesnejših političnih vezi, šestdeseta so zlata leta ekonomskega razvoja. Sedemdeseta so prinesla ekonomsko streznitev in osemdeseta frustracije, kako sploh naprej. Delorsova komisija je potem našla rešitev v ekonomskem oblikovanju enotnega trga in monetarne povezanosti. Hkrati so nakazali, da dvanajsterica članic EU potrebuje jasnejšo politično agendo, tesnejše politično sodelovanje, skupno zunanjo in varnostno politiko, celo lastne obrambne unije. Maastrichtska pogodba je na obeh področjih zasidrala jasnejše meje odgovornosti držav in skupnih evropskih usmeritev. Bolj je zavezana konceptom in procesnim spremembam, manj je stavila na institucije in pravila. Bila je nedorečen, toda vznemirljiv kažipot razvoja EU.
Teoretsko je maastrichtska pogodba bolj zavezana politično-ekonomskemu funkcionalizmu kot institucionalizmu in šoli regulacije. Bistvo maastrichtske pogodbe je oblikovanje EU kot politično-ekonomskega prostora, izogiba se trdni sistemski ureditvi. Tri sporočila so ključna. Najprej gre za idejo enotnega trga in prost pretok blaga, kapitala in delovne sile. Enoten trg zahteva skupni denar, zato veljata evro in ECB za najpomembnejše ekonomsko lepilo evropskega prostora. Drugo spoznanje je namenjeno razvojni konvergenci držav. Po združitvi Nemčije je EU bolj naklonjena logiki širitve prostora kot poglabljanju njegovih institucij. Od tod ideja razvojne konvergence, nujnosti usklajevanja fiskalnih in monetarnih procesov držav s pomočjo štirih fiskalnih in monetarnih kriterijev, ki veljajo še danes. To je pot ekonomske stabilizacije in hkrati razvoja, EU ponuja zgolj kriterije in ne pravila, ki so kasneje prevladala v Paktu za stabilnost in razvoj (SGP). In tretjič, pogodba prvič zagotavlja ljudem celoto evropskih socialnih, ekonomskih in političnih pravic, samodejno evropsko državljanstvo. Ponuja zametek kupne zunanje in varnostne politike, celo avtonomne obrambne unije. Vse to je velik identitetni kapital sodobne EU.
Politično legitimnost pogodbe so takoj na začetku preizkusile tri države, Danska, Francija in Irska. Danci so edini pogodbo zavrnili in dosegli kompromis štirih izjem, podobno so Britanci dobili eno. Vse pa zadevajo preširok prenos suverenosti iz države na raven EU, od evra do pristojnosti sodišč. Maastrichtski dogovor je kljub temu razprl dežnik politične participacije. Vsi državljani članic so sedaj samodejno postali evropski državljani. Še danes to podpira tri četrtine prebivalcev EU. Prav tako si je EU pridobila naklonjenost ljudi z uporabo kohezijskega sklada za financiranja lokalnih projektov članic. Hkrati pa so tudi tukaj nedorečenosti sporazuma načele potrebno politično odgovornost. Načelo politične subsidiarnosti je trčilo ob ekonomski pragmatizem vedno večje centralizacije. Zato so vse tri naslednje pogodbe dodatno centralizirale monetarno politiko, kot protiutež pa ohranile popolno fiskalno decentralizacijo. Tudi demokratičnih popravkov ni bilo. Volivci spodaj imajo premajhno vlogo, nacionalni parlamenti tudi, kvazidemokratičnih izigravanj na ravni članic z veti in soglasji pa je vedno več. EU po tridesetih letih nesporno ni uresničila maastrichtske politične vizije.
Pandemijska kriza je maastrichtske dileme vrnila na politični oder. Francija, Italija in Španija si želijo nadgradnje maastrichtskih zastavkov, več kriterijev in manj pravil, več udarnih konceptualnih rešitev in manj praznih institucionalnih aranžmajev. Avstrija, Nizozemska, Danska in Švedska želijo spoštovanje proračunskih pravil. Prvi so za vzdržnost, drugi za stabilnost. Mogočna Nemčija si nekje vmes želi evropskih rešitev v energetiki, transportu, ekologiji. Pred EU jo ščiti od leta 1993 lastno ustavno sodišče, manj stavi na evropskega (ECJ) v Bruslju. Maastrichtska pogajanja so želela povezati monetarno in fiskalno unijo, toda politiki ne takrat ne danes tega niso sprejeli. Podobno velja za geostrateške teme, od zunanje do varnostne politike. EU brez Nata in ZDA je še vedno tabu, zato smo v EU ostali talci velesil in njihove nove hladne vojne.
Maastrichtski dogodki prinašajo neovrgljiv dokaz. Leta 1992 jih je oblikovalo 12 držav, danes obletnico praznuje 27 članic. Politični prostor EU je ekonomsko večji, toda vedno plitvejši. Realnost integracij niso toliko vizije skupnosti kot interesi in moč članic. Zato je medvladni režim maastrichtske pogodbe tako aktualen. Prizadeva si za enotnost različnosti in ne poenotenje različnih. Zveni znano, zlasti v deželi večne sprave škodoželjnih ljudi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.