Hujskači in sledilci

Vlado Miheljak

18. 2. 2022  |  Mladina 7  |  Dva leva

»ZDA so v minulih dneh svarile, da je ruska invazija na Ukrajino možna še pred koncem zimskih olimpijskih iger na Kitajskem 20. februarja. Po poročanju medijev so ameriške obveščevalne službe omenjale prav 16. februar kot možen datum za rusko vojaško akcijo.«
— (STA, 16. 2. 2022)

»Kar zadeva Rusijo, vam lahko zagotovim, da to sredo ne bo nobenega napada. Ne bo eskalacije niti v prihajajočem tednu, niti v tednu po tem, niti v prihodnjem mesecu ... Vojne v Evropi se redko začnejo v sredo.«
— Ruski veleposlanik pri EU Vladimir Čižov za nemški Welt (STA, 16. 2. 2022)

»V Ukrajini so sicer v luči svaril pred morebitno rusko invazijo na Ukrajino današnji dan razglasili za dan enotnosti. Ukrajinci naj bi tako ob 10. uri po lokalnem času dvignili zastave po vsej državi in zapeli himno.« To so na Twitterju napovedali tudi na ukrajinskem veleposlaništvu v Sloveniji. Kot so objavili, bodo v bližini stavbe veleposlaništva v Ljubljani ob 10.00 slovesno dvignili ukrajinsko zastavo in izvedli ukrajinsko himno.
— (STA, 16. 2. 2022)

Sreda je dan za pisanje kolumne. Zato sem preveril na medmrežju pa za vsak primer pogledal skozi okno, ali se Zemlja še vrti okoli svoje osi, da ne bi pisal zaman. Kaže, da je imel ruski veleposlanik pri EU Čižov prav. Sreda ni dober dan za začetek vojne. Drugi dnevi pa tudi ne. Svojevrsten paradoks je, da nas še iz časov hladne vojne bolj kot realne nevarnosti napada ene od strani blokovske polarizacije ogrožajo lažni obveščevalni ali celo empirični podatki. Denimo jata divjih gosi, ki se dvigne nekje na Baltiku ali v Skandinaviji, »razburi« ameriške radarje. Ali banalno napačno interpretacijo zaznav naredijo ruski vohunski sateliti. Tako je znan primer junaka, ki je morda rešil človeštvo katastrofe. Namreč, leta 1983 je dežurni sovjetski oficir protizračne obrambe Stanislav Petrov ignoriral protokol takojšnje obrambne izstrelitve stotin raket z bojnimi glavami, ko je sistem, sicer lažno, zaznal napad, ker se je (kako banalno!) sončna svetloba netipično odbijala od visokih oblakov in zmedla tipala na satelitu. Vsekakor je doktrina preventivnega napada (»pre-emptive strike«) nevarna in ogrožajoča sama po sebi.

A kakorkoli. Zadnji tedni, ko sta Biden in Nato nabijala in ščuvala, so bili podobni tistim pred začetkom »preventivnega« napada na Irak leta 2003, ker je ta menda imel orožje za množično uničenje. Kar se je kasneje izkazalo ne le za neresnično, ampak za kar zavestno ameriško zavajanje zaveznikov in vsega sveta. Poduk iz te zadnje propagandne epizode je preprost: čim prej iz Nata oziroma zavezništva, ki nas že zgolj zaradi pripadnosti spornemu klubu ogroža. Čim prej iz organizacije, ki gradi stališča na dvojnih merilih: ruske rakete na kubanskih tleh pred vrati Amerike (t. i. kubanska kriza 1962) so nesprejemljive. Ameriške in zavezniške pred vrati Rusije niso. In še: kosovski Albanci so se imeli pravico odcepiti od nedemokratične Srbije in si ob vojaški podpori zavezništva ustvariti svojo državo prav tako nedemokratičnih praks. Krimski Rusi, ki so bili kot kompaktna nacionalna manjšina žrtve neobvladanega ukrajinskega nacionalizma, pač ne.

Pri presoji pravice do izstopa iz zveze Nato ne pride v poštev morebitni manever pri ustavnem sodišču, kakršen se je zgodil pri vladnem in Toninovem brezglavem razmetavanju denarja za oklepnike in celo za transportno letalo. Samo letalo bi stalo precej več kot popolna prenova in širitev razpadajoče Drame. Preprosto: če obstaja ustavno utemeljena pot v Nato, mora obstajati prav tako ustavno utemeljena možnost poti iz njega. Prav nič drugače ne bi smelo biti z norimi investicijami za posodabljanje vojske. Preprečevati referendum z argumentom, da se o nacionalni varnosti ne more odločati z ljudskim glasovanjem, je skrajno bizarno. A hkrati je prav obrambno področje tisto, pri katerem nisem optimist ne glede na izid volitev. Če kje večina političnega razreda (tudi večina sedanje opozicije) vselej odpove, je to vprašanje kolektivne varnosti. Pa čeprav je neizpodbitno dejstvo, da smo od vstopa v nenačelno, nedosledno zvezo in zavezništvo bolj ogroženi, kot smo sicer bili kadarkoli po osamosvojitvi. Po 24. aprilu se bo, če bo avtokratski Janšev režim takrat poražen, marsikaj spremenilo. Ne verjamem pa, da se bo kaj spremenilo v obrambni politiki.

Sicer pa je zdaj ustavno sodišče pred mnogimi usodnimi odločitvami. Denimo tudi glede pobude Janševega kurirja Kovačiča za prepoved strank Levica in SD. Prepoved strank v deželah demokratičnega ustroja sicer ni precedens sam po sebi. Če ima stranka v programu rasistične, nestrpne in nasilne aktivnosti, je prepoved utemeljena. Kar nekaj ekstremnih rasističnih, ksenofobnih itd. strank je bilo v Evropi upravičeno prepovedanih. Težava pa nastane, ko se protiustavnost formacije kakšne stranke išče v njenih programskih vizijah nenasilnega (pre) oblikovanja ustavne regulative. Iz zgodovine poznamo primer povojne prepovedi KPD (Komunistične stranke Nemčije). Nemški analitiki menijo, da danes pobuda za prepoved ne bi uspela, čeprav je KPD imela v programu revolucionarno, torej ne zgolj parlamentarno doseganje možnosti za spremembo režima. Nič od tega ne bi Tonin in celo nekdanji partijski gardist Janez našla v programu Levice, kaj šele v programu SD.

Že če bo pobuda sprejeta v obravnavo, bo ne glede na epilog to precedens pravne države. Ko bo izšla nova Mladina, bo to že jasno.