Uživajmo, dokler lahko
(Na poti v Szlovén megye* ali iz nje?)
»Gospod predsednik, / sestavljam pismo za Vas, / morebiti ga boste brali, / če zanj boste našli čas.
Pravkar sem prejel / napotnico od komande / za odhod na vojno / do srede zvečer.
Gospod predsednik, / ne bom se vojskoval, / nisem na svetu za to, / da bi ubijal uboge reve.
Vas ne bi rad jezil, / moram pa Vam povedati:/ moja odločitev je dokončna, / dezertiral bom.
...
Beračil bom za preživetje / po cestah Francije, / Bretanje in Provanse / in ljudem bom rekel: odrecite poslušnost, / odklanjajte vojno / odklanjajte odhod / ostanite doma.
Če je potrebna kri, /pojdite in dajte svojo, / Vi ste dobri apostol, / gospod predsednik.«
— Boris Vian: Dezerter (prevod Boris Pahor, 2010)
»Tisti, ki so se rodili pozneje, se bodo nemara spraševali, kako to, da so bili v letu 1942/43 venci važni za vojno. Odgovor se glasi, da bi bili pokopi tudi še naprej tako dostojni, kot le mogoče. V tem času si vencev resda ni nihče tako želel kot cigaret, vendar so bili blago, ki ga ni bilo na pretek, o tem ni dvoma, razen tega so bili zaželeni in za psihološko vodenje vojne važni.«
— Heinrich Böll: Skupinska slika z gospo
Brecht je svoj čas, ob praizvedbi komada Bobni v noči (1920), občinstvo uvedel v dogajanje z velikim scenskim plakatom z napisom Ne buljite tako romantično (Glotzt nich so romantisch); kajpak provokativno, a tudi edukativno. Ljudje smo nagnjeni k romantičnim poenostavitvam ter vzhičenim predstavam in pogledom na dogajanja. Tudi v vsakdanjem življenju in še zlasti v politiki. In v teh dneh smo priča prav takemu vzdušju, poenostavljenim romantičnim, vzhičenim presojam in interpretacijam. Je kot v času vojne. Vojna pač ni normalno stanje duha. Vojna, tudi politična, parlamentarna, koalicijska ... je slaba, a še slabše je tisto, kar ji sledi. Heinrich Böll v romanu Skupinska slika z gospo (1971) v sladko-bridki fabuli nazorno sporoča: uživajte v vojni. Mir bo neizprosen. Vojna razdeli ljudi v skupine, jih naščuva ene na druge, a hkrati nivelizira razlike znotraj skupin. Ali kot bi rekel Freud v Množični psihologiji in analizi jaza (1920/21): »Koncentracija sovraštva do tuje skupine odstranja netolerantnost v lastni skupini.« Zatorej, prosto po Kacinu: uživajmo, dokler lahko. Pa četudi v sovraštvu; pa četudi z umeščenostjo v strastno polarizacijo janšizem-antijanšizem. Kajti 24. aprilu bo sledil trd pristanek. Če bomo izvolili sedanjo protidemokratično Janševo koalicijo, se več ne bo kaj zgražati, peniti, bentiti. Imeli bomo tako oblast, kot si jo zaslužimo. Ker smo si jo izvolili. No, upajmo, da se najbolj črn scenarij ne bo uresničil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»Gospod predsednik, / sestavljam pismo za Vas, / morebiti ga boste brali, / če zanj boste našli čas.
Pravkar sem prejel / napotnico od komande / za odhod na vojno / do srede zvečer.
Gospod predsednik, / ne bom se vojskoval, / nisem na svetu za to, / da bi ubijal uboge reve.
Vas ne bi rad jezil, / moram pa Vam povedati:/ moja odločitev je dokončna, / dezertiral bom.
...
Beračil bom za preživetje / po cestah Francije, / Bretanje in Provanse / in ljudem bom rekel: odrecite poslušnost, / odklanjajte vojno / odklanjajte odhod / ostanite doma.
Če je potrebna kri, /pojdite in dajte svojo, / Vi ste dobri apostol, / gospod predsednik.«
— Boris Vian: Dezerter (prevod Boris Pahor, 2010)
»Tisti, ki so se rodili pozneje, se bodo nemara spraševali, kako to, da so bili v letu 1942/43 venci važni za vojno. Odgovor se glasi, da bi bili pokopi tudi še naprej tako dostojni, kot le mogoče. V tem času si vencev resda ni nihče tako želel kot cigaret, vendar so bili blago, ki ga ni bilo na pretek, o tem ni dvoma, razen tega so bili zaželeni in za psihološko vodenje vojne važni.«
— Heinrich Böll: Skupinska slika z gospo
Brecht je svoj čas, ob praizvedbi komada Bobni v noči (1920), občinstvo uvedel v dogajanje z velikim scenskim plakatom z napisom Ne buljite tako romantično (Glotzt nich so romantisch); kajpak provokativno, a tudi edukativno. Ljudje smo nagnjeni k romantičnim poenostavitvam ter vzhičenim predstavam in pogledom na dogajanja. Tudi v vsakdanjem življenju in še zlasti v politiki. In v teh dneh smo priča prav takemu vzdušju, poenostavljenim romantičnim, vzhičenim presojam in interpretacijam. Je kot v času vojne. Vojna pač ni normalno stanje duha. Vojna, tudi politična, parlamentarna, koalicijska ... je slaba, a še slabše je tisto, kar ji sledi. Heinrich Böll v romanu Skupinska slika z gospo (1971) v sladko-bridki fabuli nazorno sporoča: uživajte v vojni. Mir bo neizprosen. Vojna razdeli ljudi v skupine, jih naščuva ene na druge, a hkrati nivelizira razlike znotraj skupin. Ali kot bi rekel Freud v Množični psihologiji in analizi jaza (1920/21): »Koncentracija sovraštva do tuje skupine odstranja netolerantnost v lastni skupini.« Zatorej, prosto po Kacinu: uživajmo, dokler lahko. Pa četudi v sovraštvu; pa četudi z umeščenostjo v strastno polarizacijo janšizem-antijanšizem. Kajti 24. aprilu bo sledil trd pristanek. Če bomo izvolili sedanjo protidemokratično Janševo koalicijo, se več ne bo kaj zgražati, peniti, bentiti. Imeli bomo tako oblast, kot si jo zaslužimo. Ker smo si jo izvolili. No, upajmo, da se najbolj črn scenarij ne bo uresničil.
A tudi če do tega ne pride, bo sledilo neprijetno zavedanje, da ambivalentnost razmerij znotraj skupine ni zgolj slutnja, ampak realnost. V teh dneh nas dogajanja spet opominjajo, da v nekaterih kritičnih trenutkih – kot denimo v času pred napadom na Irak ali v času vstopanja v zvezo Nato – odpove celoten politični razred. Janša, Tonin in (kajpak) Pahor so del evropskega in svetovnega hujskaškega orkestra. Mimogrede, če so tako navdušeni, naj gredo po vzoru nekdanjih španskih borcev kot prostovoljci v Ukrajino v mednarodne brigade. Naj ravnajo, kot je Boris Vian predlagal francoskemu predsedniku (takrat René Coty), da naj gre v Indokino točit svojo kri, če jo je že nujno darovati. A tisto, kar zares skrbi, niso razni pahorji, janši, tonini, ampak »naši«. Vzhičeno, unisono, brez refleksije in razmisleka se odzivajo na rusko de facto zasedbo strnjenih rusko naseljenih predelov Donecka in Lugana ter hvalijo evropsko in zavezniško enotnost. Nisem rusofil, nasprotno, z leti sem se moral šele naučiti ne imeti apriorne averzije do nacije z izjemno kulturno, umetniško, znanstveno, športno ... reputacijo. Tudi nisem prepričan, da je prav in legitimno na silo spreminjati meje in državne statuse geostrateških regij. A vseeno se bo zdajšnji orkester, v katerem ubrano godejo na mednarodni ravni tudi Scholz in evropski socialdemokrati, hkrati pa žal tudi skoraj celotna slovenska opozicija, pa slovenski evroposlanci ..., moral potruditi, da nam, neukim slehernikom, pojasni, nekako v tem vrstnem redu: Zakaj so (bile) sovjetske rakete na ozemlju suverene Kube 1962 grožnja ameriški varnosti in svetovnemu miru, rakete in sile zveze Nato, ki vse bolj obkrožajo Rusijo, pa ne? Zakaj je Rusija grobo kršila sporazum iz Minska (2014), niso pa pred tem zahodni zavezniki grdo nategnili Gorbačova in Rusov (Sovjetov), ko so obljubili, da se ne bodo vojaško širili proti ruskim mejam, če Sovjetska zveza umakne svoje sile iz dežel Vzhodne Evrope? Slednje ni samo »ne-sporazum ustnega sporazuma«, kot se to želi danes interpretirati. Že nekaj časa so diplomatski arhivi odprti in razkrivajo številne prstne odtise Busha st., Bakerja, Kohla, Mitterranda in drugih na obljubah in zavezah Gorbačovu in Ševardnadzeju. Pojasniti bo moral tudi, zakaj je odcepitev avtonomne pokrajine Kosovo od Srbije legitimna in zato mednarodno priznana, odcepitev Donecka in Luganska od Ukrajine pa ne. Za dobro mero pa naj pojasni še razliko med protiljudskim in do žensk sovražnim režimom Afganistana ter prijateljsko in zavezniško Savdsko Arabijo ... Pa da vidimo.
Hočem povedati, da se bomo morali, če ne prej, pa takoj po volitvah, soočiti ne le z nedoslednostjo naših mednarodnih zaveznikov, ampak tudi tistih, v katere v naslednjih dneh polagamo upanje in ki jih bomo morali voliti, da se rešimo Janše. Težka preizkušnja.
* Slovenska županija
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.