Dvoboj enega igralca – blazneža

Bernard Nežmah

25. 2. 2022  |  Mladina 8  |  Pamflet

Potem ko je ruski prezident Vladimir Putin priznal samostojnost donbaških republik in mu je parlament odobril napotitev vojaških sil na to področje, se je izkazalo, da je imel ameriški predsednik Joe Biden prav, da torej Rusija začenja invazijo v Ukrajino. Evidentna kršitev mednarodnega prava. Zahod je napovedal gospodarske sankcije in nizozemski premier Mark Rutte je izjavil, da je Putin blazen.

Zgodba o spopadu dobrega in zlega je naposled dobila materialno utemeljitev. Kazi jo samo še drobno dejstvo, da se uradni prihod ruske armade na teritorij Ukrajine še ni zgodil, saj prvi mož Kremlja pridodaja, da vojske še ni poslal, da jo bo šele ob eskalaciji spopadov.

Ob tem komentatorji izpostavljajo, da je Rusija pokopala sporazum iz Minska. Slika je torej jasna: mir ruši blaznež.

Toda: ali je mirovna rešitev iz leta 2015 v Minsku doslej živela? Ima v resnici le dve pomembni vsebini: prekinitev oboroženih spopadov in visoko avtonomijo Donbasa znotraj ukrajinske države. Ali je med tem državna rada spremenila ustavo, v katero je vpisala najvišje regionalne suverenosti dveh proruskih republik? Ni, a to dejanje bi ukrajinski vrh lahko sprejel sam, za to ni potreboval soglasja Kremlja. V sedmih letih oblast v Kijevu ni storila usodnega koraka, ki bi formalno zagotovil enotnost države in vanjo na miren način vključil uporni regiji. In na zadnjem zasedanju Združenih narodov je kitajska predstavnica spregovorila o odgovornosti ZDA, ki so vseskozi na ogenj prilivale olje.

Poglejmo zgodovinski zgled sporazuma iz Daytona 1995, ki je končal vojno v Bosni in v veliki meri normaliziral tamkajšnje življenje. Ameriške vlade so se odtlej angažirale v mirovnem procesu. Kako pa so ravnale glede mirovnega dogovora o Ukrajini?

Od leta 2014 so vladi v Kijevu poslale vojaško pomoč v višini 2,5 milijarde dolarjev. Praktično nobene besede o implementaciji politične avtonomije Donbasa, ampak permanentno pošiljanje orožja. Poteze, ki ne spodbujajo miru. Resda so Minsk 2, kot je uradno ime mirovnega sporazuma, podpisale Ukrajina, Rusija, Francija in Nemčija, ne pa ZDA, ki imajo drugačno agendo v Ukrajini.

Letos so mediji kot travmatični moment izpostavljali ruske manevre s stotisočglavo vojsko. Na malih ekranih so se vrstili posnetki brzečih tankovskih enot prek ruskih step in raketnih kanonad. Kaj pa je vmes počela druga stran? Klasični posnetki so prikazovali ukrajinske dobrovoljce, ki so se priključili vojski in se plazili po poljih ter rokovali s puškami, tako kot naši dedje v prvi svetovni vojni. Nobene high-tech armade, nobene silne vojaške moči na ukrajinski strani. Pač, prvega decembra je zaokrožila vest, da uradna Moskva protestira, ker je Kijev napotil polovico armade na področje doneške in luganske republike. Še v številkah – 125.000 soldatov!? Če pošlješ tako mogočno vojsko na mejo proruskih regij, to ni znamenje miru, ampak grožnja, napoved vojaške akcije. No, podatki so ruski, toda ali so jih potem mediji šli preverit? Nak, še več. Na zemljevidih konfliktnih področij natančno označujejo položaje in število ruskih sil. Nikjer pa ni druge strani, koliko tankov in enot ter na katerih mestih jih ima ukrajinska armada. Imamo torej podobo spopada, kjer nastopa samo eden.

In kakšna je bila vloga ukrajinskega vodstva? Predsednik Volodomir Zelenski je lani obiskal razmejitveno črto, ni pa se srečal s predstavniki proruskih regij. Njegova agenda je bila evidentno vojaška. Kar je nedavno podkrepil z besedami pred poslanci: Borimo se za ta ozemlja z vsemi sredstvi. Vemo, da imamo najboljšo vojsko na svetu. Leta 2022 smo drugačna država z drugačno vojsko kot smo bili leta 2014. - Militantni duh, ki sploh ni pristopil k pogajanjem. Ko ga je vodja doneške republike Denis Pušlin pozval k dialogu, ga je arogantno zavrnil: kdo so ti, ne poznam jih? Seveda ga je razumeti, da separatistov ne bo vzel za sogovornike, toda pred tem tudi ni iskal pomiritve s Putinom.

Res da je težko oceniti, kako postopajo vojaške enote v Donbasu, še najbolj relevantne podatke daje OSCE, organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, po slovensko OVSE. Ta je v poročilu svoje posebne misije v Ukrajini 2. februarja opisala nadvse resen incident. Ko so z brezpilotnim letalom opazovali konfliktno področje, je k njim pristopil ukrajinski častnik in zahteval, da letalo takoj prizemljijo, če ne, ga bodo sestrelili. Opazovalci so se vdali pred grožnjo, naslednji hip, pa je k njim pristopil še drug oficir, ki jim je zapretil, da bodo vsako njihovo letalo, ki bo vzletelo, takoj sestrelili. O tem incidentu svetovni mediji niso poročali.

Aktualna medijska slika iz Ukrajine nam predstavlja mir, ki ga kani uničiti ruski blaznež. Tudi svetovni dopisniki nam prinašajo poročila predvsem iz Kijeva in razpoloženje med meščani ter vesti o sem ter tja kakšni granati, ki je padla bodisi na prorusko bodisi na ukrajinsko stran v Donbasu. Najbolj nazorne podatke spet prinaša OVSE, četudi je prizemljen. Za 21. februar tako navaja, da so na teritoriju doneške republike zabeležili 703 kršitve premirja in 332 eksplozij, na luganski pa 1.224 in 1.149 granatnih izstrelkov. V enem dnevu torej 1.500 detonacij, kar znese 60 na uro!!!! A lahko to opišemo kakorkoli drugače kot z vojno???

V Donbasu je vojna, ruski despot pravi, da bo tja poslal svojo vojsko v podobi mirovnih sil, cinično, a je edini, ki govori o temi ustavitve vojne. Če upoštevamo besede Zelenskega, je očitno, da ukrajinska vojaška moč daleč prekaša proruske upornike. A s stališča ruskih patriotov je razumljivo, da Putin ne bo čakal, da ukrajinska armada z ofenzivo zasede proruski regiji, potem bi bila ruska intervencija očitni napad na drugo državo, in zato je bratsko pomoč že vnaprej napovedal. A toliko kot je blazen Putin, je tudi Biden.

Mirovna rešitev je vedno boljša od vojaških.