Po Pekingu 2022
Ekonomika zadnjih olimpijskih iger razkriva kitajsko politično sistematičnost. To je morda najzanimivejše sporočilo Pekinga 2022.
Zimske olimpijske igre v Pekingu leta 2022 so se končale, slovenski športni uspeh je bil spet izjemen. Pandemija jih ni ustavila, toda prizorišča so kljub temu ostala prazna, športna prireditev je postregla z običajnimi političnoekonomskimi sporočili. Olimpijske igre postajajo vedno bolj rezervirane za bogate in vplivne države, Coubertinovega političnega duha olimpizma vse bolj prekrivajo geostrateški interesi. Tudi tokrat ni šlo brez kitajskih ekonomskih zavajanj glede stroškov iger in ameriških političnih manipulacij z delnim bojkotom. Peking je postal prvi gostitelj letnih in zimskih olimpijskih iger, dokaz izjemnega kitajskega gospodarskega razvoja in političnih sposobnosti. Simbolna vrednost iger je za Kitajsko pomembnejša od vseh drugih. Igre velikih, ZDA, Kitajske in Rusije, so primarno geostrateški projekti. MOK je tukaj zgolj športni mešetar, posrednik interesov različnih zvrsti kapitala. Toda prav ekonomika teh iger razkriva kitajsko politično sistematičnost. To je morda najzanimivejše sporočilo Pekinga 2022.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Zimske olimpijske igre v Pekingu leta 2022 so se končale, slovenski športni uspeh je bil spet izjemen. Pandemija jih ni ustavila, toda prizorišča so kljub temu ostala prazna, športna prireditev je postregla z običajnimi političnoekonomskimi sporočili. Olimpijske igre postajajo vedno bolj rezervirane za bogate in vplivne države, Coubertinovega političnega duha olimpizma vse bolj prekrivajo geostrateški interesi. Tudi tokrat ni šlo brez kitajskih ekonomskih zavajanj glede stroškov iger in ameriških političnih manipulacij z delnim bojkotom. Peking je postal prvi gostitelj letnih in zimskih olimpijskih iger, dokaz izjemnega kitajskega gospodarskega razvoja in političnih sposobnosti. Simbolna vrednost iger je za Kitajsko pomembnejša od vseh drugih. Igre velikih, ZDA, Kitajske in Rusije, so primarno geostrateški projekti. MOK je tukaj zgolj športni mešetar, posrednik interesov različnih zvrsti kapitala. Toda prav ekonomika teh iger razkriva kitajsko politično sistematičnost. To je morda najzanimivejše sporočilo Pekinga 2022.
Pekinške zimske olimpijske igre so v igri številk ostale v pričakovanih okvirih. Nekaj manj kot 3000 športnikov, 109 prireditev, 15 športnih disciplin, nekatera nova tekmovanja obetajo (skupinski skoki mešanih dvojic), druga spet ne (smučarska kombinacija). Prireditve so potekale na treh lokacijah, toda v hermetično zaprtih okoliščinah, ki so jih skrbno nadzorovali kitajski gostitelji. Ničelna toleranca do okužb je zaostrila protokole za vse udeležence, nobenih stikov z javnostjo ni bilo, vse dogajanje je bilo hermetično zaprto, pod strogim nadzorom. Kitajska je na tej olimpijadi odlično demonstrirala svojo organizacijsko učinkovitost in tehnološko superiornost. Manj prepričljiva je bila ekološka razsežnost iger, ogljična nevtralnost in trajnostni razvoj nista bila v ospredju. Hkrati je zaradi covid19 nehote dodobra razkrila notranji značaj družbenega nadzorovanja. Pekinško ogledalo je izkrivljeno, toda povedno.
V izhodišču, ob prijavi, so pekinške igre ocenjevali kot ene najbolj gospodarnih, operativni proračun naj ne bi presegel 3,9 milijarde dolarjev. Ocena je povsem nerealna, ne vključuje niti klasičnih infrastrukturnih objektov (ceste, železnice …) niti posebnih športnih objektov in naprav (skakalnice, smučarski poligon za bob, sankanje, deskanje …). Uporabili naj bi bili veliko objektov, postavljenih za letne igre, toda realni stroški bodo vsaj desetkrat večji, okoli 40 milijard. A tudi to je zgolj ocena. Korejske igre v Pjongčangu pred štirimi leti so vrednotili na 14 milijard, ruske v Sočiju leta 2014 na 50 milijard dolarjev. Finančna ekonomika iger je tako raztegljiva, da je neuporabna. Toda jasno je vsaj troje. Prvič, da so najdražji tisti športni objekti, ki jih kasneje ni mogoče pametno uporabiti. Drugič, da je za realno vrednotenje pomembna kasnejša uporaba nacionalnih športnih poligonov. In tretjič, da morajo biti naložbe v infrastrukturo povezane s širšim regionalnim in podjetniškim razvojem. Kitajska želi v prihodnjih letih v zimske športe privabiti 300 milijonov Kitajcev in ustvariti dinamičen notranji trg. Hkrati bo razvijala globalno industrijo izdelkov za zimske športe na svetovni ravni. V tem se Peking 2022 razlikuje od Pekinga 2008.
Dejansko so bile poletne olimpijske igre napoved kitajskega gospodarskega vzleta, dokaz strmega političnega vzpona. Leta 2008 je Xi Jinping postal podpredsednik LRK, danes je sedmi predsednik države in nedvomno najvplivnejša osebnost na svetu. Olimpijski Peking 2022 je potrditev superiornosti Kitajske kot svetovne velesile. Zimska olimpijada bo dober uvod v 20. kongres KPK, ki naj bi potrdil prednosti političnega kapitalizma in Xijevega avtokratskega vodenja po tradicionalnih pravilih enega. S tega vidika moramo pekinške zimske olimpijske igre meriti z drugačnimi vatli. Koristi in stroški simbolnega ter političnega kapitala niso merljivi s finančnimi merili. Lahko pa so primerno ideološko orodje za promocijo kitajskega političnoekonomskega modela. Ta prinaša ljudem na dolgi rok boljše in stabilnejše rezultate kot pokvarjeni, izpeti neoliberalni zahodni kapitalizem. Tudi politični bojkot je del te zgodbe. ZDA so ga z nekaj državami uprizorile kot dokaz, da so zadnji branik svobode pred zločini proti človeštvu. Kot da bi Kitajci danes z Ujguri počeli kaj drugega, kot so ZDA že zdavnaj opravile z Indijanci. Vse skupaj potrjuje prepričanje Kitajcev, da jih želi Zahod zgolj onemogočiti. Olimpijski Peking 2022 je zato čudna mešanica ekonomske samozavesti in politične paranoje.
Zimske olimpijske igre se vračajo v Evropo, zibelko tekmovanj v belih športih. Torino jih je gostil leta 2006, 20 let kasneje bosta to Milano in Cortina d’Ampezzo. MOK in Thomas Bach sta lani uveljavila resolucijo o evropskem modelu športa, tudi pod pokroviteljstvom slovenskega predsedovanja EU. Resolucija govori o pomembnosti demokratizacije športa, solidarnosti, odprtosti in dostopnosti športa za vse. Komercializacija vrhunskega športa je nasprotje tega in olimpijske igre so vrh te izkrivljene piramide. Smo morda blizu usode antičnih iger? Takrat so jih prirejali na enem mestu, da bi ohranili njihov božanski kult in hkrati prihranili pri stroških. Teodozij I., zadnji imperator združenega rimskega imperija, je leta 393 olimpijske igre prepovedal. Motile naj bi ga bile njihove poganske religijske korenine, dejansko pa jih je odpravil zaradi težav s financiranjem. Za državo so bile predrage, zasebnim elitam niso prinašale pravih koristi. Usoda olimpijad je očitno vezana na vzpone in padce imperijev.
Atene so leta 1896 vrnile antičnega duha v čas moderne dobe. Remitologizacija olimpizma tedaj in dekonstrukcija mita danes sta dva obraza boga Janusa. Ekonomski učinki so šibki, politični sporni. Olimpijade se ohranjajo, ker jih potrebujejo. Njihov pokop bo tudi naš pogreb.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.