Mrtvec pride po ljubico
(krvava balada o prelomljeni obljubi, viskiju in izterjavi dolga)
»(Genscher) je nedvoumno povedal, da bo združena Nemčija ostala članica Nata, vendar bi načeloma pričakovali, da bo med nadaljnjim razvojem Nato razglasil, da se njegovo ozemlje ne bo širilo proti vzhodu, torej bliže mejam Sovjetske zveze. ... Baker je bil ob snidenju dobre volje in je rekel, da mu je rešitev z neširjenjem všeč in da bo poskrbel, da jo bo zavezništvo potrdilo. Še vedno ju imam pred očmi, kako sta sproščeno sedela pred prasketajočim ognjem v kaminu v ministrovem nadstropju zunanjega ministrstva. To je bilo hkrati edinkrat, da sem Genscherja videl piti viski. ... V nemških zapiskih so Genscherjeve besede, namenjene sovjetskemu zunanjemu ministru Edvardu Ševardnadzeju, povzeli takole: ’Kar se tiče nas, drži, da se Nato ne bo širil na vzhod.’ Ševardnadze naj bi bil odgovoril, da verjame vsemu, kar reče Genscher. ... Ko je Genscher septembra 1990 ob koncu pogajanj dve plus štiri podpisal pogodbo, smo bili prepričani, da bo širitev Nata ostala omejena na nekdanjo NDR.«
— V intervjuju za Spiegel je Frank Elbe, nekdanji tesni sodelavec nemškega zunanjega ministra Genscherja, potrdil zavezo zahodnih držav Rusom, da se Nato ne bo širil proti vzhodu (prevod celotnega intervjuja je na str. 26 in 27)
Stoltenberg je pri tem še poudaril, da ima vsaka država pravico, da se sama odloči, ali se bo pridružila kateri koli pogodbi ali zavezništvu.
— (STA, 7. 1. 2022)
»Univerza Bicocca v Milanu je odpovedala cikel predavanj Paola Norija o Dostojevskem, ker ’noče polemik’. Univerzitetni uradniki verjetno menijo, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski nevaren Putinov podpornik.«
— Komentar italijanskega publicista in pisatelja ruskega rodu Nicolaia Lilina, avtorja knjige Sibirsko izobraževanje, o prepovedi cikla predavanj o Dostojevskem na milanski javni univerzi (La Repubblica, 2. 3. 2022)
Vse vojne, v katerih pride do človeških žrtev, so humane. Po definiciji. In vojne, naj jih označimo za pravične ali krivične, osvobodilne ali zavojevalske, iz ljudi vedno potegnejo najslabše. Nizkotne strasti, izgubo racionalnosti, izgubo spomina. Žal, ne le pri deležnikih v spopadu, ampak tudi v navijaških skupinah. To lepo vidimo te dni v Evropi in svetu po ruski invaziji v Ukrajino. O Putinu nima smisla izgubljati preveč besed. Je samodržec, avtoritarec, je novi ruski car. A to ne pove nič. Nič o Evropi, ki je izgubila razsodnost. Ki je, bolj kot kadarkoli prej, padla v enoumje. Kot da gledaš severnokorejski televizijski dnevnik. Sedaj je Ruse prepoznala in razglasila za novega-starega skupnega sovražnika. Tudi ko se bodo ukrajinske rane vsaj za silo zacelile, porušena dežela že obnovila, slabi spomini pa zbledeli, bo ostal grenek priokus, da je Evropa padla na izpitu svoje racionalnosti. Vse, kar naredi v teh dneh, je proti miru, proti razmeroma hitremu in častnemu končanju spopadov. Protiruski sentiment se razrašča v blodne razsežnosti. Denimo, ne le ruske institucije, ampak tudi posameznike neselektivno izključujejo iz zvez in prireditev v kulturi, umetnosti, športu, znanosti. Iz vsakršnih oblik sodelovanja. Če so v medijsko nadzorovani ruski realnosti obstajali vsaj zametki upora in opozicije, se bo zdaj izgubilo še tisto malo upornega potenciala, ki so ga premogli. Milanska Scala je prekinila sodelovanje z dirigentom Valerijem Gergijevom, sopranistka Ana Netrebko je pod pritiskom odpovedala vse koncerte v prihodnjih mesecih, saj, kot je povedala, ni prav, da se morajo umetniki politično opredeljevati in obsojati svojo domovino ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»(Genscher) je nedvoumno povedal, da bo združena Nemčija ostala članica Nata, vendar bi načeloma pričakovali, da bo med nadaljnjim razvojem Nato razglasil, da se njegovo ozemlje ne bo širilo proti vzhodu, torej bliže mejam Sovjetske zveze. ... Baker je bil ob snidenju dobre volje in je rekel, da mu je rešitev z neširjenjem všeč in da bo poskrbel, da jo bo zavezništvo potrdilo. Še vedno ju imam pred očmi, kako sta sproščeno sedela pred prasketajočim ognjem v kaminu v ministrovem nadstropju zunanjega ministrstva. To je bilo hkrati edinkrat, da sem Genscherja videl piti viski. ... V nemških zapiskih so Genscherjeve besede, namenjene sovjetskemu zunanjemu ministru Edvardu Ševardnadzeju, povzeli takole: ’Kar se tiče nas, drži, da se Nato ne bo širil na vzhod.’ Ševardnadze naj bi bil odgovoril, da verjame vsemu, kar reče Genscher. ... Ko je Genscher septembra 1990 ob koncu pogajanj dve plus štiri podpisal pogodbo, smo bili prepričani, da bo širitev Nata ostala omejena na nekdanjo NDR.«
— V intervjuju za Spiegel je Frank Elbe, nekdanji tesni sodelavec nemškega zunanjega ministra Genscherja, potrdil zavezo zahodnih držav Rusom, da se Nato ne bo širil proti vzhodu (prevod celotnega intervjuja je na str. 26 in 27)
Stoltenberg je pri tem še poudaril, da ima vsaka država pravico, da se sama odloči, ali se bo pridružila kateri koli pogodbi ali zavezništvu.
— (STA, 7. 1. 2022)
»Univerza Bicocca v Milanu je odpovedala cikel predavanj Paola Norija o Dostojevskem, ker ’noče polemik’. Univerzitetni uradniki verjetno menijo, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski nevaren Putinov podpornik.«
— Komentar italijanskega publicista in pisatelja ruskega rodu Nicolaia Lilina, avtorja knjige Sibirsko izobraževanje, o prepovedi cikla predavanj o Dostojevskem na milanski javni univerzi (La Repubblica, 2. 3. 2022)
Vse vojne, v katerih pride do človeških žrtev, so humane. Po definiciji. In vojne, naj jih označimo za pravične ali krivične, osvobodilne ali zavojevalske, iz ljudi vedno potegnejo najslabše. Nizkotne strasti, izgubo racionalnosti, izgubo spomina. Žal, ne le pri deležnikih v spopadu, ampak tudi v navijaških skupinah. To lepo vidimo te dni v Evropi in svetu po ruski invaziji v Ukrajino. O Putinu nima smisla izgubljati preveč besed. Je samodržec, avtoritarec, je novi ruski car. A to ne pove nič. Nič o Evropi, ki je izgubila razsodnost. Ki je, bolj kot kadarkoli prej, padla v enoumje. Kot da gledaš severnokorejski televizijski dnevnik. Sedaj je Ruse prepoznala in razglasila za novega-starega skupnega sovražnika. Tudi ko se bodo ukrajinske rane vsaj za silo zacelile, porušena dežela že obnovila, slabi spomini pa zbledeli, bo ostal grenek priokus, da je Evropa padla na izpitu svoje racionalnosti. Vse, kar naredi v teh dneh, je proti miru, proti razmeroma hitremu in častnemu končanju spopadov. Protiruski sentiment se razrašča v blodne razsežnosti. Denimo, ne le ruske institucije, ampak tudi posameznike neselektivno izključujejo iz zvez in prireditev v kulturi, umetnosti, športu, znanosti. Iz vsakršnih oblik sodelovanja. Če so v medijsko nadzorovani ruski realnosti obstajali vsaj zametki upora in opozicije, se bo zdaj izgubilo še tisto malo upornega potenciala, ki so ga premogli. Milanska Scala je prekinila sodelovanje z dirigentom Valerijem Gergijevom, sopranistka Ana Netrebko je pod pritiskom odpovedala vse koncerte v prihodnjih mesecih, saj, kot je povedala, ni prav, da se morajo umetniki politično opredeljevati in obsojati svojo domovino ...
Predvsem pa Zahod dela vse, da bi Ukrajino vojaško okrepil in ji omogočil čim daljše vojaško preživetje. Očitno je pripravljen na žrtvovanje – do zadnjega Ukrajinca. Če bi Putinu in Rusom zares hotel omogočiti častni umik, Ukrajincem pa sprejemljiv kompromis, bi moral proti vzhodu pošiljati diplomatske delegacije, ne pa orožja. Konvencionalnega orožja ta čas res ne manjka. Prej manjkajo varni koridorji in humanitarni konvoji za civilno prebivalstvo. Vse, kar je bilo narejeno, če odmislimo sporadični Macronov klic Putinu, je bilo narejeno proti končanju vojaškega spopada. In zdaj se največji hujskači postavljajo v vlogo pacifistov in mirovnih odposlancev. Ko sem na torkovem shodu prijatelja izzivalno vprašal, ali bo šel v sredo tudi na Janšev shod proti vojni, je s studom siknil: »Saj to je, kot da bi te vampir povabil na lahko vegansko večerjo!«
A kakorkoli. Četudi je ob vojni v Iraku Evropa pokleknila, je vsaj delno vendarle izražala zadržanost. Najbolj eksplicitno Francija, pasivno tudi Nemčija. Tokrat niti Nemčija ne premore distance. Če je kakšen vojaški spopad, v katerega se Nemčija zaradi medvojnih zločinov in kasneje združitvenih hipotek nikakor ne bi smela mešati z vojaško pomočjo, je to spopad Ukrajina – Rusija. A zdi se, da so stare frustracije spomina na v ruskih stepah padle in v ujetniških taboriščih pomrle nemške očete, sinove, brate ter ob končnih operacijah posiljene žene in dekleta, kasneje pa še vzpostavitev ljudske demokracije v vzhodnem delu dežele nenadzorovano potegnile na plano doslej latentne, globoko potlačene averzije in predsodke. A z averzijami in predsodki je tako kot z zobno pasto. Lahko jo je iztisniti iz tube, težje jo je spraviti nazaj vanjo.
In res. Ravno ko končujem besedilo, berem, da so po poročanju Guardiana Afričani in Azijci, ki so v begunskem valu pribežali iz Ukrajine, tarča fizičnih napadov poljskih desničarjev. Guardian poroča tudi o več primerih rasističnega nadlegovanja, temnopoltim študentom pa so Poljaki preprečili vstop v trgovino. Hja, kot bi rekel naš premier in izpričani mirovnik: na ukrajinskih mejah se branijo vrednote evropske demokracije, njegov prijatelj Orbán pa, da se tam branijo temelji krščanske Evrope. Kajne?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.