Črtica o liku Putina

Bernard Nežmah

4. 3. 2022  |  Mladina 9  |  Pamflet

Ruski vojaški napad na Ukrajino je udarec po civilizaciji: raketiranje stavb, smrtni davek in uničevanje družbene strukture so tako grozljiva devastacija, da je ni opravičevati s katerimikoli povodi in razlogi.

Odgovor voditeljev zahodnega sveta je uvedba vrste sankcij in izolacij Rusije. Ameriški predsednik Joe Biden je izjavil, da je Putin naletel na nepremagljivi zid v podobi ukrajinskega ljudstva, a v nasprotju s pričakovanji predsednika Volodomirja Zelenskega mu ZDA in NATO nista priskočila na pomoč s svojim vojaštvom. Putinska televizija Rusija 1 je potem cinično povzela, da se bo Biden boril za Ukrajino do poslednjega Ukrajinca.

V zgodovini so države v podobnih situacijah ravnale različno. Češkoslovaški sta vojaško podporo zagotavljali Anglija in Francija, po nemškem napadu 1939 pa se vlada ni odločila za obrambo in je pristala na kapitulacijo z mislijo, da je začasna podreditev boljša od uničenja države in množičnih smrti. Poljska je ravnala drugače - se junaško upirala in bila strahotno uničena. V izbiri med enim in drugim zlom se je tokrat znašla ukrajinska oblast. Kaže, da gre po poti herojstva, a v vzhodni Evropi so vlade v konfrontaciji s Kremljem ravnale drugače. Po sovjetskem vojaškem napadu na Madžarsko 1956 je prevzel oblast Janos Kadar, sovjetski pion, ki se je izognil vojni in peljal državo v golaž-socializem. Po vpadu sovjetskih tankov v Prago 1968 je Moskva počasi odstavila Aleksandra Dubčka in instalirala Gustava Husaka. Poljska revolucija Solidarnosti l. 1981 je razbesnela Leonida Brežnjeva in njegov generalštab, tako da je z državnim udarom odvrnil sovjetski poseg Woyciech Jaruzelski. Slab mir in marionetne oblasti so odtehtale grozote vojaške okupacije.

Zahodni svet je zdaj enoten in kaže eno agendo: z rigoroznimi sankcijami ter gospodarsko in globalno izolacijo prisiliti Putina k umiku. Toda ta drža implicira, da mora ruski voditelj dobiti tako močno lekcijo, da bo sam sprevidel oziroma upanje, da se upre ljudstvo v Rusiji in odstavi despota. A kaj če se to ne bo zgodilo, če gospodarji Kremlja ostanejo na svojih položajih? Ima prezident status paglavca ali je gospodar svetovne velesile, ki ima toliko jedrskega orožja, da lahko pogubi celotni svet? S stališča demokratičnosti je seveda to horror, toda Rusija in Kitajska nista običajni partnerici, ki ju lahko zahodnjaki postavijo pred fait accompli.

NATO se je s širitvijo proti ruskim mejam odločil, da Putina ne upošteva in mu zagrozil s sankcijami, če se ne ukloni. Ta strategija v začetni fazi evidentno ne deluje. Zakaj?

Med politiki se širi pogled, da je postal blazen. Skupina psihologov je za ameriško administracijo izdelala celo njegov psihogram, o čemer piše francoski tednik l’OBS, ki navaja, da boleha za Aspergerjevim sindromom, ki ga je kompenziral z absolutnim nadzorom, pri katerem metikulozno analizira vse podrobnosti problema, preden ga začne reševati. K temu je prišteti naraščajoči prezir do svojih ministrov, ki ga je po navedbah Angele Merkel iz izkušnje enega izmed njunih srečanj razširil še na prezir do ameriškega predsednika in britanskega premiera. Profesor psihologije na Trinity College v Dublinu Ian Robertson je pred dnevi objavil alarmantni prispevek, v katerem je to motnjo povezal z dolgoletno despotsko oblastjo, v kateri je razvil skrajni narcisizem in izgubil empatijo, kar je privedlo do precenjevanja uspehov in podcenjevanja neuspehov ter ga vrgla na pot avanturističnih dejanj. Samoizolacija med pandemijo kovida pa naj bi mu povzročila težjo poškodbo možganov, zaradi katere je začel čutiti svoje religiozno poslanstvo v gradnji ruskega imperija in da se zdaj počuti kot nedotakljivi Bog, ki je izgubil stik z realnostjo. Njegov nasvet zahodnim vladam – ne mu popustiti v ničemer, in žarek upanja – da se najde ruski Brut.

Je torej blazen? Predsednik ameriškega odbora za obveščevalne službe Mark Warner pravi, da nima podatkov, da je duševno nestabilen, da pa je postavljen v kot, iz katerega ne vidi druge poti kot stopnjevanje nasilja. Podobno nekdanji direktor CIE John Brennan, ki ga skrbi Putinova izolacija: »To, da je izoliran, vsekakor ni dobro.«

Gospodar Kremlja je danes bolj podoben Brežnjevu in Stalinu, kot pa Gorbačovu. Kako je že zahodnjakom uspelo zlomiti komunizem? Hrvaški sociolog Josip Županov je pred desetletji fenomen razložil preprosto: voditelji Ronald Reagan, Margaret Thatcher, Helmut Kohl in Francois Mitterand so ga na srečanjih upoštevali, bili z njim kurtoazni, ga vabili na univerze za priložnostna predavanja, revije so njegovo podobo dajale na naslovnice, dobil je celo Nobelovo nagrado in naenkrat se je v njihovi družbi počutil bolj domače kot med svojimi tovariši. Hkrati je Zahod odprl vrata ruskim generalom, funkcionarjem in gospodarstvenikom, ki jih je gostil in občudoval, tako da so ti začeli sprejemati njihov life-style in razmišljati, če ne bi bilo udobneje sprejeti logiko privatne lastnine in parlamentarizma. Ko je dal Gorbačov konec osemdesetih pristanek na združitev Nemčije, so mu zahodni kolegi zagotovili, da se NATO ne bo širil naprej proti Sovjetski zvezi. Sprejeli so ga kot soigralca in iskali njegovo soglasje.

In Putin? George Bush, jr. se je še srečal z njim na Brdu l. 2001 in izrekel, da ga je pogledal v oči in mu videl v dušo. Desetletje kasneje pa se je začela nova politika, ki mu je jemala status faktorja, partnerja, katerega mnenje in soglasje velja upoštevati, in neupoštevani voditelj supersile se je pretvoril v lik antagonista in demona.