Prelomnica
Vojne so za Clausewitza nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Covid je evropsko demokracijo razcepil navznoter, ukrajinska vojna jo združuje navzven.
Ruski vojaški napad na Ukrajino kot suvereno državo je groba in nesprejemljiva kršitev vseh mednarodnih in civilizacijskih norm. Ogroža mir, življenje in blaginjo ljudi, njihove pravice in dostojanstvo. Razkriva avtoritarno naravo Putinove oblasti, protislovja njene politične mitologije. Rusija je primer iliberalne demokracije, v Ukrajini že desetletja vlada politični kaos z defektno demokracijo. Na obeh straneh se namesto mehkega demokratičnega preigravanja dogajajo umazane politične igre, pajdaški kapitalizem in klientelizem. Ruske izsiljene geopolitične rešitve so tvegana igra, ukrajinski nacionalizem in prozahodni fatalizem pa nevarna zabloda. ZDA in EU tod že dolgo prodajajo nevarno ideologijo, da je prihodnost vzhoda na zahodu. Soodgovornost obeh za to vojno je nedvoumna. Moskvo vodijo politični interesi, Washington predvsem ekonomski, pridobil bo Peking, izgubila EU. Neznosna lahkotnost Putinove agresije in evroatlantske protiruske histerije vodijo v svet brez izhoda. Največji poraženci so že zdaj običajni ljudje, civilisti in vojaki, žrtve večnih vojn političnih mesečnikov in poslovnih mafijašev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ruski vojaški napad na Ukrajino kot suvereno državo je groba in nesprejemljiva kršitev vseh mednarodnih in civilizacijskih norm. Ogroža mir, življenje in blaginjo ljudi, njihove pravice in dostojanstvo. Razkriva avtoritarno naravo Putinove oblasti, protislovja njene politične mitologije. Rusija je primer iliberalne demokracije, v Ukrajini že desetletja vlada politični kaos z defektno demokracijo. Na obeh straneh se namesto mehkega demokratičnega preigravanja dogajajo umazane politične igre, pajdaški kapitalizem in klientelizem. Ruske izsiljene geopolitične rešitve so tvegana igra, ukrajinski nacionalizem in prozahodni fatalizem pa nevarna zabloda. ZDA in EU tod že dolgo prodajajo nevarno ideologijo, da je prihodnost vzhoda na zahodu. Soodgovornost obeh za to vojno je nedvoumna. Moskvo vodijo politični interesi, Washington predvsem ekonomski, pridobil bo Peking, izgubila EU. Neznosna lahkotnost Putinove agresije in evroatlantske protiruske histerije vodijo v svet brez izhoda. Največji poraženci so že zdaj običajni ljudje, civilisti in vojaki, žrtve večnih vojn političnih mesečnikov in poslovnih mafijašev.
Vojne ne rešujejo ničesar, so pa običajno prelomnice sprememb. Okupacija Ukrajine je dobro premišljen ruski projekt, ki želi s tihim pristankom skupine BRIC (Brazilije, Indije, Kitajske) končati prevlado Pax Americana. Zato je okupacija Ukrajine najprej geostrateški politični projekt, šele potem so v ozadju regionalne politične aspiracije Ruske federacije. Na tretjem mestu je nedvomno utrjevanje notranjepolitične identitete Putinovega avtokratskega režima. Ukrajina je tu najprej žrtev lastnih političnih prevratov in ekonomskih zablod, da bodo njene probleme reševali drugi. Toda pojdimo po vrsti.
Širjenje Nata je bila prva oguljena fraza opravičevanja ruske intervencije. Po letu 1990 je Varšavski pakt razpadel, Nato pa ne. Miroljuben razpad komunističnih režimov so izkoristile ZDA na poti mehkega vojaškega ekspanzionizma proti vzhodu, EU je tu prispevala svoj širitveni proces. Bivše članice vzhodnega pakta so postale del zahodne vojaške zveze. Rusija desetletja na zahodu meji na članice Nata, toda zahodne meje niso problem, sporna je črnomorska regija. Tu Rusija meji na šest držav, tri so članice Nata (Turčija, Bolgarija, Romunija) in tu ni konfliktov in ogrožanja Rusije. Druge tri (Gruzija, Moldavija in Ukrajina) niso del Nata, imajo šest konfliktnih območij, s katerimi Moskva politično nadzira te države. Nato je za Rusijo moteč zaradi izgube političnega vpliva in ne vojaške ogroženosti.
Po sporni, toda mirni ruski aneksiji Krima leta 2014 so vsi ohranili lažni status quo in dobili novo vojno. Putin želi z vojsko doseči tisto, česar ni uspel po mednarodni diplomatski poti. Rusija zahteva priznanje Krima, politično avtonomijo dveh regij, zakon o nevtralnosti Ukrajine. V ozadju teh namer je stara populistična naracija o »velikem ruskem narodu« treh sedanjih držav, Rusije, Belorusije in Ukrajine. To so dediči Kijevske Rusije, prve velike slovanske države v devetem stoletju. Toda Kijevsko Rusijo so vodili vikinški vladarji, cvetela je zaradi trgovine z Bizancem, Kijev je veljal za njeno središče. Imela je vse razen politične identitete narodov, na katero se rad sklicuje Putin. Rusko cesarstvo je zavladalo temu svetu dvesto let po propadu Kijevske Rusije, politična različnost teh prostorov je izbrisana. Komunisti in SZ so tod zgolj nadaljevanje stare imperialne politike. Stalin je v Ukrajini zagrešil genocid, Hruščov se ji je kasneje oddolžil s predajo ruskega Krima. Ukrajinski politiki so se po letu 2010 razglasili za edinega dediča Krimske Rusije. S tem so ogrozili temeljno nacionalno mitologijo sedanje Rusije. Ukrajina je preprosto ključ velikoruske politične identitete.
Ukrajina je ekonomsko popolna postsocialistična zgodba o neuspehu. Političnim krizam že dvajset let ni videti konca. Ukrajina je danes po merilih Svetovne banke za petino siromašnejša kot leta 1990, njen BDP na prebivalca znaša nekaj nad 3000 evrov. Najprej jo je bremenila hiperinflacija, kasneje vse bolj korupcija domačih oligarhov in razmah sive in črne ekonomije. Ostala je brez potrebnih ekonomskih reform, institucionalne stabilnosti in tujega kapitala. Krize zadnjih let so jo dodatno prizadele, najbolj pa podražitev ruskega plina in njegovi transportni odvodi. Vojna bo razmere zgolj dramatično poslabšala. Zahod (EU, ZDA) ji ponuja sredstva, toda ne želi se vojskovati zanjo proti Rusom, Rusija je ekonomsko prešibka, četudi bo vojaško morda dosegla politično zmago. Ekonomika te vojne bo izrazito negativna.
ZDA in EU danes nastopajo skupaj, vojne so vrnile smisel Natu. ZDA so za ukrajinski razvoj nerazvitosti enako odgovorne kot Rusija. Trideset let tod netijo politični kaos, ki ekonomsko škodi Ukrajini. Politični inženiring ZDA že dolgo vodijo trije oligarhični centri, vojaški, naftni in finančni, Washington politično živi, ker streže njihovim monopolnim rentam. V tej vojni bodo profitirali zaradi splošne militarizacije Evrope, veliko dražjega plina in nafte, pa tudi popolne finančne blokade Rusije. ZDA ravnajo racionalno, reakcija EU pa je shizofrena. V mednarodnem vojnem kriminalu so ZDA žal daleč pred Rusi, evropska hipokrizija z ukrajinskimi begunci v primerjavi z drugimi kaže na naš moralni bankrot. Čakajo nas dramatična humanitarna kriza, stagflacija in fiskalna kriza držav, poglabljanje domačih političnih blaznosti. Čaščenje nacističnih kolaborantov v zahodni Ukrajini je povsem odkrito, pri nas in drugod še bolj prikrito.
Vojne so za Clausewitza nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Covid je evropsko demokracijo razcepil navznoter, ukrajinska vojna jo združuje navzven. Virus in Rusi postajajo eno. Vsi se branijo, vojne grožnje pa se širijo. Absurdi se stopnjujejo, svet jedrske apokalipse ni več nedojemljiva utvara. Zato si v njem niti ne želim preživeti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.