Puškomitraljez za pet tisoč otrok

Vojna je. Tako kot je bila še bliže nas leta 1992. Za izbrisane je bila Slovenija formalno država miru, v resnici pa je proti njim potekala vojna, ki traja še danes.

Izbrisan nisem bil jaz. Izbrisani nismo bili mi. Zato smo bili večinoma tiho. To ni bila naša stvar. Ko so se začeli pojavljati, čeprav formalno neobstoječi, drug za drugim, nas je oblast, posvetna in cerkvena z roko v roki, začela prepričevati, da gre za špekulante, goljufe, ljudi, ki so bili proti samostojni Sloveniji, za ljudi, ki so pomenili nevarnost za novo državo. Ko bi bili pošteni, se jim to ne bi zgodilo. Ko bi si bili uredili državljanstvo, bi bilo vse v najlepšem redu. Vendar niso hoteli. Ali je mogoče še očitneje zaničevati domovino Slovencev? Tako so govorili politiki.

Ker je razumevanje izbrisa zapleteno, politika pa ga je poenostavila za potrebe zavajanja vseh nas, naj povem, kar se da na kratko. Kdor ni imel slovenskega državljanstva, pri čemer marsikdo ni vedel, da formalno ni Slovenec, bi pač ostal ali postal tujec v Sloveniji. A obstajal bi kot človek. Mi pa smo mu odrekli pravico do obstoja. Z izbrisom zakonito pridobljenega prebivališča, kar je bila kršitev temeljne človekove pravice, ga namreč ni bilo več.

Med več kot 25 tisoč izbrisanimi je bilo več kot pet tisoč otrok. So bili ti nevarni? Kot nekakšno zločinsko seme? Nekateri se formalno niti roditi niso smeli, čeprav je njihov jok odmeval v porodnih sobah. Nikjer ni bilo glasu zanje, ki bi rekel – za otroke gre, varujemo jih od spočetja. Ne, ti otroci niso bili vredni nikakršnega varstva. Vredni niso bili ničesar, podobno kot njihove matere ali očetje ali vsi skupaj. A kdor z zaničljivim nasmehom uničuje otroke, je sposoben česarkoli.

Kako enotni smo lahko v slabem, se je pokazalo takrat, ko se je, z redkimi izjemami, vsa politika združila v uničevanju ljudi. Naš poslanec jih je čakal s puškomitraljezom. Pa pravzaprav ni bilo treba. To so zanj naredili drugi, ki so ubili marsikoga, ki je v tistih časih, ko je Balkan gorel v vojni, šel tja (ali smo ga izgnali) po zapovedane dokumente, s katerimi bi pri nas šele lahko postal človeško bitje. In puškomitraljez tudi za pet tisoč otrok!

Domnevno levi, kar bi moralo v današnjih časih pomeniti posebej občutljivi za človekove pravice, so v vlogi ministrov ali premierov naredili vse, da se ne bi pošteno popravile krivice, celo ko jih je nedvoumno ugotovilo ustavno sodišče in za njim še Evropsko sodišče za človekove pravice.

Povejmo naravnost, prav noben premier od leta 1992 ni naredil ničesar dobrega za izbrisane, žal tudi nobeden od predsednikov države ni zastavil svojega ugleda in besede zanje tako, kot bi bilo treba.

Thomas Hammarberg, nekdanji evropski komisar za človekove pravice, je za izbris dejal, da je bil največji mirnodobni zločin v povojni Evropi. Tako ima Slovenija svojo različico Srebrenice, pri čemer mi nismo ubijali, ampak smo te ljudi puščali umirati, saj nam je bilo vseeno, ali bodo preživeli. No, raje ne. Zato ne preseneča, da se je doma in v tujini izoblikovalo poimenovanje tega dejanja z izrazom administrativni genocid.

Še vedno zebe v dušo in telo. Za novo oblast se gnetejo priskledniki vseh vrst, tudi taki, ki so imeli mračno vlogo v tem poglavju Slovenije. Ponekod zakriti v plašč civilnih gibanj se pretvarjajo z masko boja za človekove pravice. Zato mora biti pri presoji primernosti kandidatov za kakršenkoli položaj preizkusni kamen, lakmusov papir bodisi njihov odnos do izbrisanih v preteklosti bodisi njihov predlog, kako popraviti, kar se sploh še da.

Da poskusim pomesti pred svojim pragom in se dotaknem še sosedov. Pravna fakulteta bi bila morala po razkritju tega zločina vsak dan – profesorji in študenti – demonstrirati pred parlamentom, vse do sprejetja ustrezne zakonodaje. Enako vse družboslovne in humanistične fakultete, če naj bi bile vredne svojega imena. To bi bil pritisk kritične mase, ki ga politika ne bi mogla prezreti. A vendar se ni zgodilo nič. Pravzaprav le to, da je pravna fakulteta prispevala politike, nevredne tovrstnega poslanstva. Zato morda ne preseneča, da se med zaničevalci izbrisanih znajdejo tudi nekateri nekdanji in sedanji ustavni sodniki.

Vesel bi bil, če bi bil današnji dan iskrica upanja za tistih nekaj preživelih, ki jim v bližnji prihodnosti v imenu države še lahko povrnemo z dobrim vsaj delček tega, kar so pretrpeli. Le tedaj bo država vredna svojega imena, kadar ji rečemo – domovina. 5