-
4. 3. 2022 | Mladina 9 | Za naročnike
-
4. 3. 2022 | Mladina 9 |
Puškomitraljez za pet tisoč otrok
Vojna je. Tako kot je bila še bliže nas leta 1992. Za izbrisane je bila Slovenija formalno država miru, v resnici pa je proti njim potekala vojna, ki traja še danes.
-
Ruski vojaški napad na Ukrajino kot suvereno državo je groba in nesprejemljiva kršitev vseh mednarodnih in civilizacijskih norm. Ogroža mir, življenje in blaginjo ljudi, njihove pravice in dostojanstvo. Razkriva avtoritarno naravo Putinove oblasti, protislovja njene politične mitologije. Rusija je primer iliberalne demokracije, v Ukrajini že desetletja vlada politični kaos z defektno demokracijo. Na obeh straneh se namesto mehkega demokratičnega preigravanja dogajajo umazane politične igre, pajdaški kapitalizem in klientelizem. Ruske izsiljene geopolitične rešitve so tvegana igra, ukrajinski nacionalizem in prozahodni fatalizem pa nevarna zabloda. ZDA in EU tod že dolgo prodajajo nevarno ideologijo, da je prihodnost vzhoda na zahodu. Soodgovornost obeh za to vojno je nedvoumna. Moskvo vodijo politični interesi, Washington predvsem ekonomski, pridobil bo Peking, izgubila EU. Neznosna lahkotnost Putinove agresije in evroatlantske protiruske histerije vodijo v svet brez izhoda. Največji poraženci so že zdaj običajni ljudje, civilisti in vojaki, žrtve večnih vojn političnih mesečnikov in poslovnih mafijašev.
-
Na stara leta sem postala Bondovo dekle. Glejte me, kako v belih kopalkah vstajam iz morja! Natančneje: ker se je Cankarjeva založba odločila v zbirko Moderni klasiki uvrstiti Flemingov roman Moonraker, se mi je po dolgem času ponudila priložnost prevajati nekaj, kar bi tudi sicer brala – kakega deževnega popoldneva, na kavču, s skodelico kakava ob strani. Ali, zakaj ne, s kozarcem martinija.
-
Od začetka devetdesetih let ne pomnim tako enotnega in hrupnega propagandnega delovanja vsega slovenskega establišmenta. Levi in desni mediji, civilnodružbene institucije, mnenjski voditelji in facebookovski influencerji nas od jutra do večera vsi enoglasno opominjajo: »Ste danes že obsodili Putina? Ste že spremenili svoj avatar v ukrajinsko zastavo? Ste že zahtevali ostre ukrepe?« Naš premier se spet vede kot general, v svoji blodnjavi glavi tokrat poveljuje kar celotnim zahodnim silam in tekmuje z drugimi voditelji v tem, kako drzne akcije proti Rusiji si upa predlagati. Opozicija je medtem povsem izginila ali pa plaho ponavlja bolj umirjene verzije istih sloganov. Naša medijska prehrana je sestavljena skoraj izključno iz propagandnega gradiva ukrajinske vlade, naša družabna omrežja so preplavili fotografije in posnetki herojskih bojev, za katere nas sploh ne zanima, iz katerega leta ali države so, dokler nam dajejo adrenalinski šus. Nekateri internetni bojevniki so se v bojni ekstazi tudi sami spremenili v ukrajinske vojake, le da njihov boj proti Putinu poteka v komentarjih na slovenskem tviterju. Tako kot ves Zahod je Slovenijo preplavil vojaško-propagandni spektakel, ki nam daje občutek, kot bi bili sami v vojni. Čemu je namenjeno to enoglasno institucionalno ropotanje? In kaj ima vse to dejansko opraviti z Ukrajino?
-
Putin je z agresijo, krvavim in nedopustnim početjem, zapravil vso verodostojnost in nemajhne simpatije tudi na Zahodu. Treba se ga je bati, pojavljajo se celo dvomi o njegovi prištevnosti.
-
Ruski vojaški napad na Ukrajino je udarec po civilizaciji: raketiranje stavb, smrtni davek in uničevanje družbene strukture so tako grozljiva devastacija, da je ni opravičevati s katerimikoli povodi in razlogi.
-
Vse vojne, v katerih pride do človeških žrtev, so humane. Po definiciji. In vojne, naj jih označimo za pravične ali krivične, osvobodilne ali zavojevalske, iz ljudi vedno potegnejo najslabše. Nizkotne strasti, izgubo racionalnosti, izgubo spomina. Žal, ne le pri deležnikih v spopadu, ampak tudi v navijaških skupinah. To lepo vidimo te dni v Evropi in svetu po ruski invaziji v Ukrajino. O Putinu nima smisla izgubljati preveč besed. Je samodržec, avtoritarec, je novi ruski car. A to ne pove nič. Nič o Evropi, ki je izgubila razsodnost. Ki je, bolj kot kadarkoli prej, padla v enoumje. Kot da gledaš severnokorejski televizijski dnevnik. Sedaj je Ruse prepoznala in razglasila za novega-starega skupnega sovražnika. Tudi ko se bodo ukrajinske rane vsaj za silo zacelile, porušena dežela že obnovila, slabi spomini pa zbledeli, bo ostal grenek priokus, da je Evropa padla na izpitu svoje racionalnosti. Vse, kar naredi v teh dneh, je proti miru, proti razmeroma hitremu in častnemu končanju spopadov. Protiruski sentiment se razrašča v blodne razsežnosti. Denimo, ne le ruske institucije, ampak tudi posameznike neselektivno izključujejo iz zvez in prireditev v kulturi, umetnosti, športu, znanosti. Iz vsakršnih oblik sodelovanja. Če so v medijsko nadzorovani ruski realnosti obstajali vsaj zametki upora in opozicije, se bo zdaj izgubilo še tisto malo upornega potenciala, ki so ga premogli. Milanska Scala je prekinila sodelovanje z dirigentom Valerijem Gergijevom, sopranistka Ana Netrebko je pod pritiskom odpovedala vse koncerte v prihodnjih mesecih, saj, kot je povedala, ni prav, da se morajo umetniki politično opredeljevati in obsojati svojo domovino ...
-
Začnimo pri dejstvih. Do srede smo imeli v Sloveniji že šest shodov za Ukrajino, ne dva, kot razlaga nevedni Zorčič. Prva dva sta bila v petek, v Ljubljani ga je pripravila ukrajinska diaspora, drugega pa v Mariboru Emilija Stojmenova Duh. Tretji je bil v soboto, pripravila ga je beloruska diaspora. Četrti je bil v ponedeljek, organizirala ga je iniciativa Slovenska pomoč Rusiji. Nato je bil v torek veliki shod na Trgu republike, ki ga je pripravila protestna skupščina. Na teh petih (5) shodih so bili pretežno isti ljudje, enkrat v širši zasedbi, drugič v ožji. Poleg prizadetih Ukrajincev, živečih v Sloveniji, posameznih Belorusov in Rusov, ki s tem kažejo nasprotovanje Putinu in vojni, so bili tam ljudje, ki po navadi dvignejo glas za druge. Ki protestirajo tudi za »napačne« begunce. Ki ne protestirajo preračunljivo, ampak za druge.
Iskanje brez piškotkov ni možno
