Vodja, ki odloča o vsem

Bernard Nežmah

11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Pamflet

O rezultatih strank na prihajajočih volitvah nas obveščajo agencije za merjenje javnega mnenja, ki v sam vrh postavljajo Gibanje Svoboda, ki pa razen obraza svojega protagonista nima ne programa in ne znane ekipe sodelavcev. Koliko jim lahko verjamemo? Predsednik Državnega zbora Igor Zorčič jim očitno ne kaj dosti. Na lestvicah popularnosti med politiki je že dolgo tik pod vrhom, a je pred dnevi napovedoval, da s svojo stranko ne bo sodeloval v parlamentarni tekmi. No, nedavno je izrekel nekaj pikrih nad oholostjo Roberta Goloba, s katerim sta se dogovarjala, da združita stranki, a je slednji podal nespodobni pogoj, da Zorčič lahko zgolj predlaga svoje kandidate, on pa da bo odločil, če bo katerega sprejel.

Da rekrutiranje v stranko novih obrazov poteka pod strogim nadzorom, je za časnik Delo povedal Golob, ki osebno preverja življenjepise, motivacijo in zgodovino posameznikov, ker pravi, da si ne želi podtaknjencev in bodočih prestopnikov. Imamo unikaten fenomen, saj je predsednik gibanja pozval ljudstvo, da se prek spleta vključi v stranko, ki pa razen njegovega lika nima nobene programske vsebine. Kdo torej vstopa? Ker ankete kažejo na odličen rezultat, je to vaba za karieriste, ki se jim obetajo poslanske funkcije, v primeru formiranja vladajoče koalicije pa še ministrska mesta, položaji državnih sekretarjev, mesta v nadzornih in upravnih odborih državnih podjetij in še in še. In med temi zdaj novi vodja dan in noč preverja življenjske poti in značajske lastnosti. Izbral bo tiste, ki mu bodo všeč in za katere bo presodil, da mu bodo zvesti. Popolni mogotec.

Stranke KUL, ki so njegov potencialni partner, a obenem tekmeci, ki na njegov račun lahko celo izgubijo mesto v parlamentu, so nenavadno neodzivne. V Franciji sta med desnimi sicer idejna zaveznika Marine Le Pen in Eric Zemmour, ki pa med seboj ostro polemizirata.

A to so prav simpatični salonski dueli, če pomislimo na grozovito uničevanje Ukrajine, ob katerem pa zahodni politični prst meri v enega človeka, ki da ima vse v rokah. Predsednik Vladimir Putin je ukazal invazijo na neodvisno državo, toda velja pogledati v nedavno zgodovino v Litvo januarja 1991. Takrat je bil prvi mož Sovjetske zveze mehki Mihail Gorbačov, ljubljenec zahoda. Litva je bila še republika v SZ, a je po padcu Berlinskega zidu njen vrh že leta 1990 razglasil neodvisnost države. To je bilo manifestativno dejanje, saj so bile v Litvi še vedno močne sovjetske vojaške sile. In Gorbačov se je odzval, da je to nezakonito dejanje, ter zahteval, da takoj suspendirajo odločitev, nato pa uvedel gospodarske sankcije, najtežja je bila ustavitev dobave nafte, kar je povzročilo težko gospodarsko krizo. Na začetku januarja pa so sovjetski tanki udarili po glavnem mestu Vilni, napadli osrednjo televizijsko postajo, čemur so se uprli z demonstracijo litovski državljani, po katerih je armada začela streljati in padlo je 13 žrtev. Potem je nastalo vmesno obdobje, premirje med Moskvo in Litvo, v katerem pa litvanska stran ni potegnila nobenih radikalnih potez osamosvajanja. Kazalo je, da bo jeklena pest Gorbačova zadržala Litvo v imperiju, a konec leta je prišlo do konfrontacije, kdo je prvi na ruskih tleh. Ruski predsednik Boris Jelcin se je elegantno znebil predsednika Sovjetske zveze tako, da je razglasil državnost Rusije, sledili so mu predsedniki preostalih sovjetskih republik in Gorbačov je ostal vladar brez države, Litva, Ukrajina in druge pa so na račun Jelcina prišle do samostojnosti.

Ob aktualni vojni, v kateri ni dileme, kdo je agresor, so ruske oblasti uvedle cenzuro nad mediji s pretnjo dolgoletnih zapornih kazni za protidržavna poročanja. Mediji so seveda kastrirani, čeravno se Novaja Gazeta še naprej domiselno upira enoumju znotraj sveta možnega. Kaj pa mediji na zahodu in v Ukrajini?

Pred tednom so Američani pozvali Poljsko, naj pošlje svoja vojaška letala vrste Mig na pomoč Ukrajini, oni pa jim bodo v zameno dobavili sodobna ameriška. Poljska vlada je čez nekaj dni stvar obrnila na glavo: ta letala bomo predali ZDA, ki naj jih same posredujejo Kijevu. Vest, ki so jo mediji le vsebinsko povzeli, zadaj pa je resna dilema: poljska država noče izzivati Putina, to naj storijo Američani! In smo pri tabuju: najbolj učinkovit odgovor na vojaško invazijo Rusije bi bil vojaški odgovor zahoda, ki pa tega noče storiti. Jasno, racionalni strah pred jedrsko in svetovno vojno.

Bodo zatorej sankcije proti Rusiji rešile Ukrajino? Devastacijo dežele se zdi, da lahko reši le dogovor, četudi s hudičem. A to je v rokah velesil.

Velika žrtev vojne pa je medijsko poročanje. Če pogledamo večino poročil, se ta sklicujejo na ukrajinske uradne vire, kdaj na ruske, redkokdaj pa so tam vojni reporterji, ki poskušajo objektivno poročati, kaj so tam videli, kaj konkretno se v teh krajih dogaja. Ker so žrtve, so Ukrajinci seveda bolj verodostojni. Toda če v Rusiji slišimo glasove proti Putinu, kako je z ukrajinskimi glasovi proti Volodimirju Zelenskemu? Recimo s temi, ki bi radi takoj končali uničenja in eksodus in to za vsako ceno? V vojni bo govoril seveda le molk, kaj pa je bilo pred tem? Aktualni predsednik je leta 2019 prepovedal tri televizijske hiše, ki da so škodovale nacionalni varnosti: ZIK, NewsOne in Ukrajino 112. Na slednji je bilo zaposlenih 1.500 novinarjev, ki so ostali brez dela. Njegov predhodnik Petro Porošenko je eliminiral več sto medijskih hiš. OK, lahko bi še kupili pojasnilo, da so bile prorusko usmerjene. Toda leta 2015 je poleg teh iz države izgnal tudi Stevena Rosenberga in Emmo Wells, ki sta bila dopisnika BBC. Tudi onadva sta bila obtožena, da sta s poročanjem škodovala interesom Ukrajine! In britanska državna televizija je protestirala zoper napad na svobodo medijev.