Demilitarizacija in ne oboroževanje

dr. Bogomir Kovač

11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Rusko-ukrajinska vojna se je iz razmeroma konvencionalnega vojaškega spopada dveh držav spremenila v hibridno vojno. V ekonomsko vojno z Rusijo stopa ves »zahodni svet«, politična vojna zajema tudi druge države, zlasti Kitajsko. Stopili smo v tretjo svetovno vojno v dobrih sto letih, z drugačno konfiguracijo sil in akterjev. Hibridna vojna je vojaško, politično in ekonomsko prepletena in informacijsko sila zamegljena. Le tragične človeške žrtve vojn in mrtvi že tisočletja štejejo na tem semnju ničevosti enako. Nam lahko ekonomika vojn pomaga najti mir? Lahko z ekonomskimi sredstvi prisilimo Putinov režim k politični sklenitvi premirja? Kako visoka je ekonomska cena preživetja Ukrajine in njenih državljanov? Ruska invazija na Ukrajino bo povzročila stagflacijo v EU, ekonomske sankcije bodo prizadele rusko gospodarstvo. Vojne so vedno ekonomsko destruktivne in politično zavajajoče. Zato bi bilo bolje namesto večnega pripravljanja na nove vojne investirati v mir.

Ekonomisti vemo, da vojne vedno povzročajo velike izgube fizičnega in človeškega, naravnega in socialnega kapitala, tudi moralnega. Vedno znova dokazujejo neverjetne vojaške zmote, svojo politično-ekonomsko nesmiselnost in večno banalnost zla. Zato je merjenje njihovih ekonomskih učinkov vedno znova problematično. Lahko je seštevati stroške in škodo vojaških operacij, težje je zajeti vrednotenje človeških življenj. Putin in ruski generali so se v Ukrajini ušteli, njihov želeni »blitzkrieg« tod še zdaleč ni postal »blitzsieg«. Naleteli so na žilav odpor ukrajinske vojske, čakajo jih nepredvidljivi mestni poulični boji. Ujeli so se v past dolgotrajnega obleganja mest in naraščajočih žrtev vojakov in civilnega prebivalstva. Zahod in Nato ne želita neposredno sodelovati v vojaškem spopadu, toda Ukrajini pošiljata orožje, materialno in finančno pomoč. Oster politično-ekonomski odziv EU in trdovratna obramba Ukrajincev sta nedvomno presenetila Moskvo.

EU je čez noč postala dovzetnejša za svojo suverenost, v tej vojni je postala strateški mednarodni akter. To je dobra popotnica za večjo politično integracijo EU. Francoska pobuda za obrambni vrh EU v Versaillesu marca 2022 je lahko prvi prelomni trenutek za morebitno kasnejšo mednarodno konferenco o miru za Ukrajino. EU potrebuje nekakšen Helsinki II, politično deklaracijo o varnosti in sodelovanju med Vzhodom in Zahodom. Helsinška sporočila iz leta 1975 poznamo. Teritorialna integriteta in mednarodno pravo, svoboda in človekove pravice so večni temelj, ekonomsko sodelovanje in politično zaupanje most do nove miroljubne koeksistence in multipolarne preureditve sveta. Oboje je mogoče povezati in obema stranema dati želeni politični izhod iz vojne, ki nikomur ne prinaša zmage. Stara logika povojne EU je jasna. Vojne se ne izplačajo, ker več dobimo z ekonomskim sodelovanjem kot političnim nasiljem. Ruski voditelji so to spregledali. Precenili so energetsko odvisnost EU od Rusije in podcenili moč ekonomskih sankcij. Te niso prinesle želenih političnih sprememb ne na Kubi in Severni Koreji, ne v Venezueli in Iranu, tudi v Rusiji ne. Toda tokrat je drugače. Sankcije zadevajo evropski uvoz energentov in restrikcije ruskih bank v mednarodnem bančnem in plačilnem sistemu. Igra je politično tvegana, toda ekonomsko zadevajoča.

Obseg in število ekonomskih sankcij v svetu naraščata, ZDA so desetletja njihov osrednji pobudnik in nosilec. Ekonomske sankcije bodo letos verjetno znižale ruski BDP za desetino, povzročile bodo inflacijo, finančno in fiskalno krizo, domača potrošnja bo padla. Rusijo čakajo prehod na omejeno vojno ekonomiko, regulirane cene, zamrznjene in za ljudi omejene bančne finance, tudi nekonvertibilnost rublja. Na drugi strani Rusija lahko zmanjša uvoz iz EU (120 mrd eur), zavrne odplačila dolgov in podobno kot EU in ZDA odvzame tujo lastnino. Politična uspešnost ekonomskih sankcij je v dosedanji zgodovini obratno sorazmerna s stopnjo avtokracije. Zato ekonomske sankcije v Rusiji ne bodo pripeljale do hitrega političnega zloma Putina, prej nasprotno, povečale bodo politično represivnost režima. Rusija bo poskušala najti ekonomski obvod v Aziji, na trgih Kitajske in Indije. Nove razmere v državi bodo pri tem bolj spominjale na leto 1918 kot na čas ekonomskih sankcij leta 2008 in 2014. Dejansko je domet ekonomskih sankcij bolj izsiljen mir kot padec Putina.

EU je zaradi vojne pred novo recesijo in naraščajočo inflacijo, stagflacija je po štiridesetih letih ponovno obujena. Poganja jo troje nevarnih trendov: visoka cena energentov, hitrejša rast plač in visoke cene hrane. Ukrepi proti pandemijski krizi so pognali ekonomiko povpraševanja, sedanja kriza bo prizadela ekonomiko ponudbe. Fiskalna kriza v EU se poglablja, finančni lomi na borzah bodo večji in globlji, energetska negotovost bo velika, lomi prehrambnih verig in agrarne produkcije lahko postanejo več kot dramatični. Zdravila za novo stagflacijo so drugačna od obstoječih ukrepov, zelena in socialna transformacija bo revidirana. Varnostna agenda postaja odločujoči dejavnik politične unije in višjih izdatkov za vojsko. Toda EU potrebuje lastno varnostno politiko zunaj sporne ameriške vojaške zasedbe EU, ki traja že sedemdeset let. To je jamstvo za njeno politično legitimnost navznoter in suverenost navzven.

EU je bila spočeta zaradi miru, preživela je hladno vojno in danes stoji pred ključnim vprašanjem. Svet potrebuje demilitarizacijo in ne oboroževanja. Ukrajina potrebuje mir in ne večnih vojnih preigravanj. Tudi Kremelj mora dobiti realni izhod iz krize, v katero se je zapletel. EU mora Rusiji ponuditi tisto, kar so ZDA ponudile Evropi po drugi svetovni vojni, razvoj in povezovanje namesto sankcij in reparacij. Berimo Keynesa in njegove Ekonomske posledice miru. Zaradi vsebine in nenavadne lepote letnic, 1919-2022.