Novinarstvo v času vojne

Bernard Nežmah

18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Pamflet

Vsake toliko se pojavi, kdo, ki bombastično opiše Slovenijo kot narod hlapcev, parafrazirajoč Ivana Cankarja. Preprosto – mentaliteta, ki se le klanja nadrejenim in deluje le po njihovih navodilih.

Pred dnevi je udarila vest, da so predsedniki poljske, češke in slovenske vlade Mateusz Morawiecki, Petr Fiala in Janez Janša z vlakom sredi vojne odpotovali v Kijev na srečanje z ukrajinskim predsednikom. Dogodek so med osrednje novice z velikim rešpektom uvrstili veliki svetovni mediji od CNN, NYT, BBC etc. pa vse do The Kyiv Independent. Jasno, ruski mediji o tem niso poročali, če odmislimo Radio Svobodo, ki pa v Rusiji ni dosegljiv. Premieru Janši je enkrat uspelo, da je s pozitivno gesto postavil Slovenijo in svoje ime na svetovni zemljevid. Simbolno potezo, ki je pokazala, da je Ukrajina še vedno del Evrope, je zadovoljno sprejel tudi gostitelj Volodimir Zelenski.

In slovenske reakcije? Dnevnik Večer je dal foto treh predsednikov v vlaku na naslovko, a poantiral, da je delegacija odpotovala brez mandata vrha EU, Dnevnik je ravnal podobno kot svetovni mediji, slično nacionalka, POP TV je pridala besedo o norosti, najbolj svojski pa je bil časnik Delo. Na naslovnico je prilepil mini fotko Janše, kot da jo je potegnil iz osebne izkaznice, zraven pristavil kratek članek, čez pol strani pa posnetek ukrajinskih vojakov z udarnim naslovom – Na ukrajinskih bojiščih že tudi Slovenci. OK, na pogled bizarna uredniška izbira, a vseeno – vest o slovenskih legionarjih je bila vsekakor novum. In kaj je časnik sporočil? Smo dobili vsaj osebna imena borcev ali kakšen materialni podatek? Nak, edina evidenca: »eden sogovornikov, poznavalec tega področja nam je zaupal, da se v Ukrajini borijo že Slovenci.« Vir brez imena, dogodek brez otipljivih evidenc, konča v družabnih medijih, ne pa v osrednjem časopisu. Glavni dogodek dneva, ki je potegnjen iz rokava, je bil očitno uredniška izbira, kako minimalizirati Janšev mednarodni uspeh. Povsem drugače je na notranjih straneh ravnal z Robertom Golobom, katerega strankarsko srečanje je opremil, kot da je del njegovega volilnega štaba, z orjaško podobo v slogu boga Apolona.

Politične stranke Kula so v svoji maniri poantirale slovenskega premiera, ki da spet zlorablja dogodke v svoj prid, najbolj radikalno vodja SD Tanja Fajon, ki je izpostavila, da se skupina ukrajinskih vojakov, ki je spremljala trojico, ta čas ni mogla boriti proti ruskim agresorjem. Kot da so torej škodili ukrajinskemu uporu!??????? In še z drugimi poudarki – solo akcija, ki ni bila izvedena po nareku EU. Kot da posamezni evropski voditelji ne bi smeli sami ali v skupini vleči političnih potez, ampak lahko samo zborno prikimavajo!??

Izmed stare garde politikov je razumno gesto zmogel Miro Cerar, ml., nekdanji premier in Janšev antagonist, ki je tokrat presenetil z izjavami, ki so bile v večjem delu odobravajoče. Najbolj bistroumno pa se je odzval Robert Golob, ki je stisnil zobe in enosmiselno povedal, da je bila v celoti gledano pot v Kijev z gledišča Ukrajincev dobro dejanje. Politika kot umetnost komuniciranja pač kdaj zahteva, da tekmecu priznaš evidentni uspeh.

Da je vojna v Ukrajini zlom medijev, ki večji del le prenašajo izjave ukrajinskih politikov in generalov, so začutile tudi velike novinarske hiše. Ko je prejšnji teden The Guardian poročal, da predsednik Zelenski pravi, da ima njegova vojska 1.300 mrtvih, medtem, ko ima ruska stran 12.000 mrtvih, je zaključil, da teh številk ne morejo potrditi. Podobno BBC, ki je navedel besede ukrajinskega predsednika, da so v petek zajeli 500 do 600 ruskih vojakov, a končal, da BBC teh navedb ni mogel preveriti. To seveda ne pomeni, da je Putinova vojska good guy, toda novinarstvo ni agitacija, marveč kredibilno poročanje, ki ne temelji na izjavah vpletenih predsednikov, županov in generalov.

Ruski mediji sicer navajajo razmah rusofobije po Evropi. Dejstva jim potrjujejo: alpskega smučarja Aleksandra Horošilova so izključili iz svetovnega pokala zato, ker je Rus, enako smučarske skakalce, umetnikom odpovedujejo razstave, petičnežem zaplenjajo jahte in vile. Kolektivno kaznovanje, zoper katerega pravniki drugače povzdignejo obrvi in se mu protivijo. No, nekaj razuma je ostalo – svetovna teniška zveza vabi še naprej na turnirje Danila Medvedeva in njegove tovariše, ki jih uradno ne vodijo pod zastavo njihove rodine.

V Rusiji, kakorkoli je že caristično ustrojena, se vedno pojavljajo posamezniki, ki jim je svoboda govora nad osebnimi koristmi. Nekoč Solženicin, Sinjavski, Brodski in drugi, ki so bili pod Stalinom in Brežnjevom po zaporih in gulagih, zdaj televizijka Marina Ovsjanikova, ki je sredi programa osrednje televizije prišla pred kamero s protivojnim plakatom. Gesta izjemnega poguma: medtem ko je skupina Pussy Riot s performansi provocirala oblast, bila deležna ostrih pravnih sankcij, a si s tem krepila slavo in poti po Evropi, Marina, ki ni bila nikoli deklarirana nasprotnica Putina, svojega upora ne bo kapitalizirala na zahodnem trgu. A ne le to, Novaja Gazeta je objavila: »Ne vemo, kaj se bo zgodilo z Marino Ovsjanikovo, a vemo, kaj se je zgodilo z Ivano Orleansko. Zažgali so jo na grmadi, a rešila je Francijo. In potem postala nacionalna junakinja. Ovsjanikova je vedela, kaj tvega, izgubila je dobro plačano službo, enako bržkone njen mož, a se je oglasila.«

In Novaja Gazeta še naprej objavlja, ne da bi jo ukinili. Tega pod Brežnjevom in starim režimom ni bilo. Putin je zaenkrat nekoliko drugačen – del kritike še vedno dopušča, četudi je avtokrat.