Vojna skozi informacije

Bernard Nežmah

25. 3. 2022  |  Mladina 12  |  Pamflet

Ena izmed stranskih žrtev vojne je resnica. Norveški filozof Arne Naess je v knjigi Is it painful to think? zapisal, da je bilo na Norveškem pod nemško okupacijo izrečenih veliko laži o Nemcih. No, ni bil na strani Quislinga, saj je sam sodeloval v univerzitetnih oblikah rezistence zoper okupatorje, ampak zvest razmišljanju pač ni zamolčal, da med vojno tudi žrtve širijo laži.

Krilatica, ki je danes dominantna, je enačaj: Putin je Hitler. Seveda ima ta metafora marsikateri argument, toda njena lahkotna uporaba nam onemogoča videti svet, kakršen je. Posnetki mesta Mariupolj, ki ga oblega ruska vojska, so devastantni. Spominjajo celo na Rotterdam 14. maja 1940. Štiri dni poprej je Hitler začel invazijo na Nizozemsko, potem pa je poslal eskadrilje bombnikov in Luftwaffe je uničila celotno mestno jedro in pobitih je bilo blizu 900 meščanov. Ker je nemška armada napovedala, da tak napad ponovi v mestu Utrecht, je Nizozemska naslednji dan raje podpisala kapitulacijo. Putin tako zastrašilnega napada, ko bi na en mah z letalstvom uničil celotno mesto, dosedaj še ni uporabil. V zasedenem mestu Herson so domačini z ukrajinskimi zastavami redno protestirali proti okupaciji, nekaj so jih ruski vojaki mirno opazovali, zadnjič so jih prekinili s streljanjem v zrak. Pod nemško okupacijo evropskih dežel zgodovina ne beleži ponavljajočih protinemških demonstracij, še manj, da bi jih nemška vojska tolerirala. Skratka, Putin ni Hitler, je militantni avtokrat Putin, ki je pripravljen uničevati mesta in človeška življenja, ker ukrajinska država ne sprejema njegovih ultimatov.

Če v splošni sliki ni dileme, je hudič z dejstvi. V Kijevu je pred dnevi pod raketnim napadom končal v ruševinah orjaški nakupovalni center. Svetovni mediji so poročali, da je bila ruska tarča civilni objekt, da je bilo osem mrtvih, medtem ko je uradna Moskva trdila, da je bila v trgovskem centru nameščena protiletalska obramba. Francoska agencija AFP je v svojem poročilu navedla, da so domačini potrdili, da je ukrajinska vojska to območje uporabljala kot vojaško bazo. V mestni vojni je pač jasno, da bodo branilci svoja oporišča postavljali v civilne objekte, kar ne opravičuje ruske invazije, toda vojna v mestu terja strašne žrtve. Pred dvema stoletjema so se zato vojske spopadale na bojnih poljih zunaj mest in poraženci so se običajno predali in sprejeli pogoje zmagovalcev. Slab mir jim je bil vrednejši od totalne vojne.

Aktualna vojna pa seli rumeni tisk v resne medije. Ker jih večina nima dopisnikov, polnijo svoj program z vestmi, kot je bila pred dnevi, da bo ruski vojski v treh dneh zmanjkalo streliva in hrane. So bile to besede ruskega generala, ki jih je prestregla CIA in lansirala časnikom? Nak, nobenega vira, ampak zapisano kot pribito!

Na Slovenskem je Ustavno sodišče zavrglo zahtevo o prepovedi strank Levice in SD. Argumentov treh sodnikov, ki so temu nasprotovali, še ni moč prebrati, toda dejstvo je, da sta ti stranki na zadnjih volitvah dobili skoraj 20 odstotkov volilne podpore. Petini volivcev izbrisati stranko, s katero se identificirajo, ni le vprašljivo za demokratičnost, temveč tudi nevarno za družbeno klimo. Zgled je najti v Ukrajini. Komunistična partija Ukrajine in Zveza regij Viktorja Janukoviča sta v desetletju pred Majdansko revolucijo zbirali okoli 40 odstotkov glasov. Koliko glasov pa sta dobili potem? Predsednik Janukovič je s sodelavci po uličnem puču 2014 zbežal iz države in njegova stranka je izpuhtela, šef komunistov Petro Simonenko pa je nastopil na volitvah 2014, a je tik pred volitvami protestno izstopil iz kampanje. Po odhodu iz televizijskega studia ga je namreč v avtu sredi glavnega mesta napadla skupina z molotovkami in bejzbol palicami. Jasno sporočilo proruskim Ukrajincem! Na zadnjih volitvah 2019 pa sta dve veliki proruski stranki zbrali – 0 glasov! Vmes so namreč sprejeli zakon o dekomunizaciji in prepovedali nekaj strank komunistov. V parlamentu torej 40 odstotkov državljanov nima več svojih strank. Ko je Petro Porošenko leta 2017 prepovedal 468 medijskih hiš, so protestirali Novinarji brez meja, zoper nedopustno prepoved strank se je izrekla tudi Beneška komisija, a proruski glasovi v parlamentu, vladi in medijih so bili zdesetkani. In te vesti niso prišle v udarne oddaje zahodnih televizij.

Nacionalna televizija pa je na Slovenskem postala volilna topika. Vodja Gibanja Svoboda Robert Golob je napovedal, da bodo, če zmagajo, sprejeli nov zakon o RTV in odpravili protidemokratične zakone in z njimi imenovane kadre. To pa je klasična čistka oziroma izključujoči način vladanja, ko zmagovalec ne igra po danih pravilih naprej, ampak z enim zamahom odpravi del družbene strukture. Vsekakor najbolj revolucionarni zakon po padcu starega režima!!!

OK, na nacionalki je vodstvo postavilo nove urednike in spreminja program. Toda, ali je to novum? Legenda RTV SLO Lado Ambrožič je v knjigi Spotikanja popisal preteklost, ko so v devetdesetih pod LDS ukinili soglasje novinarjev za imenovanje odgovornega urednika, pa televizijci niso izvedli stavke, da ne omenjamo najhujše blamaže v zgodovini, ko je direktor od njega zahteval, da naj sredi predvolilnega soočanja takoj vskoči in sredi oddaje zamenja voditelja, ker je Milanu Kučanu postavljal provokativna vprašanja.