Oligarh Dostojevski

Heni Erceg

25. 3. 2022  |  Mladina 12  |  Hrvaška

Bilo je tistega nesrečnega vojnega leta 1991. Spominjam se, vrnila sem se z nekega bojišča s podobami uničenja in smrti pred očmi, uničenja in smrti, ki ju je povzročila želja srbskega vodstva po vzpostavitvi velike Srbije. Neumnega in nepotrebnega umiranja za ozemlje in narod, nič drugačnega od tega, ki ga zadnje tedne z grozo spremljamo – nič drugačnega od tega, ki ga povzročajo Putinovo uničevanje Ukrajine, zločini nad civilisti, spreminjanje Mariupola v hrvaški Vukovar …

V vratarnici pri vhodu v televizijsko hišo je sedel vratar, »varuh« uredništva s tisto svojo telefonsko napravo, ki mu je v mirnih časih v Jugoslaviji omogočala prisluškovanje pogovorom novinarjev, seveda ne edinemu, da je lahko z vsebino tega nepomembnega kramljanja seznanjal službo, katere skrb je bila, da nihče ne skrene iz začrtane smeri nesvobode in trde roke naše edine Partije. Čeprav sem bila do konca izmučena, nisem spregledala lista papirja, prilepljenega na stekleni steni vratarnice, tik pred očmi tega sluge novega režima. Na njem so bila imena zaposlenih, »ki se jim v prihodnje prepoveduje vstop v stavbo«, torej »nezaželenih« kolegov sumljivega izvora, ki jih je nova nacionalistična oblast razglasila za notranje sovražnike, peto kolono, in sklenila, da nimajo več kaj iskati med nami, čistimi Hrvati. Brez premisleka sem strgala s stekla ta gnusni seznam in bila zato deležna brce televizijskega vratarja, čuječega varuha nacionalne televizijske hiše pred »spečimi sovražnikovimi agenti«.

Ko pa se je Hrvaška lotila osvajanja ozemlja Bosne in se je HRT prelevila v propagandno izpostavo zločinske nacionalistične oblasti, sem po daljšem obdobju izčrpavajoče prepovedi dela sama dala odpoved.

Vsega tega sem se spomnila te dni, ko doživljamo združeno zahodnjaško odpovedovanje nastopov umetnikov iz Rusije, ki se jim s tem odkrito pripisuje kolektivna krivda za Putinov napad na Ukrajino. Kultura odpovedi, prepovedi dela je cinično, avtokratsko kazanje s prstom na človekov nacionalni izvor, čeprav gre za velika imena ruske kulture, celo za že davno umrle umetnike, od skladateljev do kultnih piscev. Za to kulturo se je zdaj izkazalo, da je pri nas, »balkanskih« barbarih, do pičice enaka kot pri gospodi z Zahoda. Neizprosna propagandna vojna, s katero skuša Zahod obrzdati ruskega voditelja s tem, da na primer umakne pouk ruščine iz učnega načrta v neki nemški šoli, je popolnoma enaka prepovedi cirilice in rabe srbskih besed na Hrvaškem v devetdesetih letih.

Toda kulturna Evropa je takrat s prezirljivim negodovanjem opazovala, kako so Hrvati, medtem ko je JLA rušila njihova mesta, iz ustanov, uredništev in stanovanj metali Srbe, vanje pa so potem prihajali etnični »domoljubi«. Prefinjenim Evropejcem ni bilo všeč, ko so na Hrvaškem iz knjižnic v smeti zmetali več sto tisoč knjig srbskih avtorjev, ko so iz nacionalnih gledališč vrgli igralce srbskega rodu. Razni emnesti internešeneli in centri PEN so opozarjali, da je takšno barbarstvo kakopak mogoče samo na Balkanu. Potem pa naj bi imel te dni, ko vlada zahodnjaški smrtni strah pred predramljenim ruskim medvedom, italijanski književnik Paolo Nori na Univerzi v Milanu predavanje o Dostojevskem, vendar so ga odpovedali, »da bi se izognili nasprotjem v času hudih napetosti«. Eh, Fjodor Mihajlovič, Putinu nadvse ljubi oligarh!

Lahko torej govorimo o razliki med zdajšnjim evropskim šovinizmom in tistim medvojnim hrvaškim, ko so bili od tod pregnani vsi, ki se niso strinjali s tezo, da je najboljše pogonsko gorivo vojne prav lastni nacionalizem? Zaradi tega so režiserju Lordanu Zafranoviću na Hrvaškem prepovedali delovanje in je odšel na Češko, njegov film o ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac pa je končal v bunkerju. Zato je odšla književnica Dubravka Ugrešić, nasprotnica iracionalnega etničnega sovraštva, zato je visoko ceno za »neprilagojenost« na šovinizem plačala igralka Mira Furlan, zato jo še danes plačuje igralec Rade Šerbedžija.

Fina gospoda iz evropskih prestolnic se je zgražala nad neciviliziranimi Balkanci, opozarjala, da je umetnost vzvišena nad vojno, da zažiganje knjig – javno so zažigali tudi tednik Feral Tribune – in preganjanje umetnikov sodi h kulturi nacizma, potem pa so, glej si ga no, te dni s filmskega festivala v Glasgowu umaknili film ruskega režiserja Lada Kvatanija, čeprav je avtor jasno izrazil nasprotovanje ruskemu vdoru v Ukrajino, iz Varšave so »pregnali« opero Musorgskega Boris Godunov, filharmonija v Cardiffu pa je z repertoarja črtala Čajkovskega, češ da je izvedba velikana »neprimerna za ta trenutek«. Eh, Peter Iljič! Še en ruski oligarh.

In tako kot je Hrvaška televizija »morala zmagati v vojni« s srbskimi mediji – kot je bil ukazal njen šef, nekdanji režiser partizanskih filmov, v devetdesetih letih pa ljubljenec nacionalističnega režima –, h kateri so sodili uničujoča hujskaška propaganda proti sodržavljanom srbske narodnosti, nevaren pregon neodvisnih novinarjev in kulturnih delavcev, tako je zdaj družba Meta dopustila Facebooku odkrit sovražni govor proti Rusom in poveličevanje neonacističnega bataljona Azov zaradi njegovega pomena za obrambo Ukrajine.

Nazadnje, ne tako davno, ko so piscu Petru Handkeju podelili Nobelovo nagrado, smo tu začeli godrnjati, ker so nagradili pisatelja, ki je oboževal vojnega zločinca Miloševića in odkrito podpiral njegov napad na preostalo Jugoslavijo. Takrat so nas, Balkance vulgaris, s civiliziranega Zahoda poučili, da je to nagrada za Handkejevo književno ustvarjanje, da je treba avtorja ločiti od njegovega dela ... Potem pa je vojna potrkala tudi na njihova vrata. In nenadoma so postali kolektivni biriči duha. Hrvati, torej.