Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 13  |  Pamflet

Sprevrženi pogledi na številke

Od dni v priporu za novinarja, volilnih kampanij pa do Ukrajine

Različna civilna združenja, Mirovni inštitut, koalicija KUL in Društvo novinarjev Slovenije (DNS) redno izpostavljajo problem nedopustnih pritiskov nad novinarji, kjer so običajno politiki tisti, ki s svojimi izjavami zastrašujejo žurnaliste. Kaj pa zapor? Ali ni to eden vrhov obračuna z medijskimi ustvarjalci? Če bi imel pisec na izbiro: da doživi Janšev sarkastični tvit ali 30 dni aresta, bi se vsakič odločil za prvo možnost. In v Sloveniji po koncu partijske vladavine ne pomnim, da bi kakšen izmed piscev zaradi svojih prispevkov končal za rešetkami. Minuli petek pa se je zgodilo: višje sodišče je izdalo odredbo, da spravijo novinarja Bojana Požarja v zapor do nadaljevanja sodne obravnave dveh nekdanjih lastnikov Večera zoper njega. Je z ostrim pismom odreagiralo DNS? Nak, praznovali so svečano podeljevanje nagrad za izjemne dosežke in pogum v novinarstvu. Kajpak je kakšen izmed politikov tvitnil, da je prav, da bo v čuzi. A to pot so se promptno oglasili STA, MMC, spletna POP TV, resda z mikro omembami vesti, toda po deželi se je hitro razvedelo, da bo polemični Požar vsak hip v zaporu. In potem se je pripetil čudež: v petek pozno popoldne, ko so sodniki že na vikend počitku, se je sestal senat Vrhovnega sodišča in razveljavil sodbo, rekoč, da novinar na dosedanjih sojenjih ni kršil procesnih zakonov in da odreditev pripora ni bila nujna in potrebna. Kolikokrat v zgodovini so doslej vrhovni sodniki v parih urah po prejemu vloge že razsodili? Kar kaže, da so bili nad sodbo višjih sodnikov strokovno zgroženi in so sodstvo odrešili velike sramote. A zanimivo, v osrednjih medijih ni bilo uzreti nobenega članka, ki bi poantiral nezaslišano samovoljo sodnikov, ki so posegli po drakonskemu ukrepu zoper novinarja. Tu je vseeno, ali cenimo njegov žurnalizem ali ne, gre za svoboščine, ki v demokraciji pripadajo vsakomur. In zdaj? Bo sodstvo obravnavalo tožbo oškodovanca zoper sodnike, katerim očita kazensko odgovornost za protizakonito odredbo pripora? Ter še manj verjetno: ali bodo slovenski opisovalci nasilja in zastraševanja nad novinarji ta primer evidentirali kot najhujšo obliko administrativne eliminacije nezaželenega novinarskega glasu?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 13  |  Pamflet

Različna civilna združenja, Mirovni inštitut, koalicija KUL in Društvo novinarjev Slovenije (DNS) redno izpostavljajo problem nedopustnih pritiskov nad novinarji, kjer so običajno politiki tisti, ki s svojimi izjavami zastrašujejo žurnaliste. Kaj pa zapor? Ali ni to eden vrhov obračuna z medijskimi ustvarjalci? Če bi imel pisec na izbiro: da doživi Janšev sarkastični tvit ali 30 dni aresta, bi se vsakič odločil za prvo možnost. In v Sloveniji po koncu partijske vladavine ne pomnim, da bi kakšen izmed piscev zaradi svojih prispevkov končal za rešetkami. Minuli petek pa se je zgodilo: višje sodišče je izdalo odredbo, da spravijo novinarja Bojana Požarja v zapor do nadaljevanja sodne obravnave dveh nekdanjih lastnikov Večera zoper njega. Je z ostrim pismom odreagiralo DNS? Nak, praznovali so svečano podeljevanje nagrad za izjemne dosežke in pogum v novinarstvu. Kajpak je kakšen izmed politikov tvitnil, da je prav, da bo v čuzi. A to pot so se promptno oglasili STA, MMC, spletna POP TV, resda z mikro omembami vesti, toda po deželi se je hitro razvedelo, da bo polemični Požar vsak hip v zaporu. In potem se je pripetil čudež: v petek pozno popoldne, ko so sodniki že na vikend počitku, se je sestal senat Vrhovnega sodišča in razveljavil sodbo, rekoč, da novinar na dosedanjih sojenjih ni kršil procesnih zakonov in da odreditev pripora ni bila nujna in potrebna. Kolikokrat v zgodovini so doslej vrhovni sodniki v parih urah po prejemu vloge že razsodili? Kar kaže, da so bili nad sodbo višjih sodnikov strokovno zgroženi in so sodstvo odrešili velike sramote. A zanimivo, v osrednjih medijih ni bilo uzreti nobenega članka, ki bi poantiral nezaslišano samovoljo sodnikov, ki so posegli po drakonskemu ukrepu zoper novinarja. Tu je vseeno, ali cenimo njegov žurnalizem ali ne, gre za svoboščine, ki v demokraciji pripadajo vsakomur. In zdaj? Bo sodstvo obravnavalo tožbo oškodovanca zoper sodnike, katerim očita kazensko odgovornost za protizakonito odredbo pripora? Ter še manj verjetno: ali bodo slovenski opisovalci nasilja in zastraševanja nad novinarji ta primer evidentirali kot najhujšo obliko administrativne eliminacije nezaželenega novinarskega glasu?

Sam sodni aparat se sooča še s presojo volilne kampanje. Robert Golob se je namreč pritožil na sodišče, ker je nacionalka njegovo stranko uvrstila le v sklop soočenja neparlamentarnih strank. Če o pritožbi ne odločijo ekspresno, ampak šele po volitvah, sam akt sodnega varstva izgubi smisel. Toda podobna situacija, ko so se kandidati na volitvah pritožili zaradi diskriminacijskega ravnanja javnih medijev, se je zgodila tudi leta 2018, ko se je nosilec lokalne liste Vili Kovačič pritožil, ker je pred volitvami glasilo Ljubljana protežiralo Zorana Jankovića na račun preostalih tekmecev. A glej čudo – sodišča v štirih letih o tožbi niso razsodila, še več, vsak čas bodo nove lokalne volitve, propagandni list pa v enaki meri še naprej producira hvalnice županu. Posmeh pravni državi, ob kateri pa sodni vrh ne trzne, kot da se jih postopki sojenja sploh ne tičejo. A po svoje jih je razumeti, osrednji mediji o tej žgoči temi ne poročajo, kaj šele, da bi raboto župana postavili kot rušenje medijskih okvirov poštenih konfrontacij med strankami.

Kdo bi skomignil, da gre za nepomembno zadevo. Toda POP TV po letu in pol spet ovekoveča korupcijo političarke Aleksandre Pivec, ki so ji plačali 360 evrov za prenočevanje njenih otrok v obalnem hotelu. Svoj greh je denarno povrnila, deležna je bila sankcije odstavitve s čela Desusa, toda zgodba za prgišče evrov je spet ena najpomembnejših. Primerjajmo z županom Jankovićem, ki mu za svojo propagando ni bilo in ni treba plačati reklamnih oglasov. Iz denarja davkoplačevalcev si prek glasila Ljubljane ustvarja šampionsko sliko. In cena? – Slab milijonček na leto in to že poldrugo desetletje. 360 evrov občinskega denarja Izole za prenočitev Pivčevih, ki so bili sicer že vrnjeni, je velika korupcija vredna KPK in mesecev časopisnih naslovnic, od milijonov ljubljanskega budžeta za volilne potrebe Jankovića pa mediji in KPK ne zaznajo niti 360 spornih evrov!?? Primer Aleksandre Pivec je klasični medijski uboj političarke; pomislimo le, koliko prostora so njeni medijski kritiki namenili Balkanskim bojevnikom in zahtevam, da jim sodstvo in davkarija zaplenita lastnino in milijone, pridobljene iz nelegalnega in neobdavčenega trgovanja z narkotiki.

A to so mrvice v primerjavi z uničenjem ukrajinskega proračuna v času vojne. Zdaj so začeli škodo meriti tudi na zahodu. Nemški kancler Olaf Scholz se ni odločil za bojkot ruskega plina, ker bi s tem povzročil Nemčiji vsaj desetodstotni padec gospodarske rasti. Lahko ga obtožimo preračunljivosti, ker domači standard postavlja pred človekove pravice in humanitarnost do Ukrajincev. Toda to je realna politika. Čustva naklonjenosti so zelo kisla podpora Ukrajincem, ki bi želeli zaživeti v miru in graditi družbena življenja. Še bolj so dvorezne hvalnice junaštva s kultom smrti. Na začetku vojne so svetovni mediji poročali o 13 ukrajinskih vojakih s Kačjega otoka, ki so poslali v vražjo mater rusko zahtevo, da se predajo, in potem končali v smrti pod sovražnimi raketami. Doma in po svetu so jih označili za narodne heroje. No, čez kak teden se je izkazalo, da so živi, da jih ruska armada ni pognala v zrak, ampak jih je zajela kot vojne ujetnike. Pred dnevi pa še en obrat: med izmenjavo ujetnikov jih je Putinov režim vrnil na prostost. S tem pa svetovni mediji nimajo kaj dosti početi - ne prebiramo o sreči in veselju trinajsterice in njihovih bližnjih, da so se vrnili živi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.