Volitve 2026

Vlado Miheljak

8. 4. 2022  |  Mladina 14  |  Dva leva

»Joj, poglej, spet ta,« komentira soprog sliko na zaslonu. Nosečnica se mukoma dvigne s kavča in odpravi proti hladilniku: »A rabiš kaj iz kuhinje?« Soprog: »Ne.« Nosečnica hodeč proti hladilniku pritrjuje soprogu: »Prav res, samo še iz hladilnika naj izskoči.« In ko odpre hladilnik, iz njega stopi sam Vučić in ji ponudi kozarec kislih kumaric rekoč: »Izvolite.« Nosečnica presenečeno: »Ampak, saj ste zares stopili iz hladilnika!« Vučić pa ji odgovori: »Oprostite. Ampak pomembno je, da se približam vsakemu državljanu Srbije. Veliko je še treba postoriti: potrebne so nam še ceste, proge, tovarne. Če se ne motim, ste dobili tudi subvencijo za reševanje stanovanjskega vprašanja. No, ko bodo vsi v Srbiji imeli možnosti, kot jih imate vi, me ne boste več toliko videvali. Trudimo se, da bo to čim prej. Do takrat pa si zapomnite: če ostanemo povezani s skupnim ciljem, so edina meja naše sanje. Edina meja so naše sanje!« To reče in stopi nazaj v hladilnik.
— Predvolilni spot Aleksandra Vučića

Novost v ubranem orkestru srednjeevropskih in južnoevropskih samodržcev je skrajni cinizem do javnosti in volivcev. Če so svoj čas pretirano in nepristno poudarjali, da jim je – v nasprotju z levičarji in liberalci – mar za ljudi, sedaj samozavestno sporočajo »kaj nam pa morete«. Pač, javnost, civilna družba, opozicijske stranke. Nič več ne šteje, kakšno je večinsko razpoloženje, ampak kateri segment tega razpoloženja »pride« na volišče in glasuje. Ne le v nedemokratičnih sistemih, kjer so volitve zgolj ritual, predstava privrženosti režimu, ampak v precejšnji meri tudi v tako imenovanih defektnih demokracijah (izraz politologa Merkla) s formalnim demokratičnim ustrojem, a z vsebinskimi zlorabami oblasti velja (krilatico pripisujejo Stalinu), da odloča tisti, ki šteje ali definira, kako naj se štejejo glasovi, in ne tisti, ki je glasoval. Sicer pa tudi svobodne volitve niso samodejno že tudi poštene volitve.

Za Orbána je že dolgo znano, da si lahko privošči vse, prav vse, ker je dobil popoln nadzor nad sodstvom, nad vsemi nadzornimi institucijami oblasti in predvsem nad mediji. V zadnji kampanji pred veličastno zmago se sploh ni več pojavljal na soočenjih in celotna opozicija je dobila komaj kaj minut prostora za nagovor volilnega telesa in javnosti. A morda je še huje v Srbiji. Tam je Vučić po trumpovsko sam sebi čestital za zmago, še preden so začeli zares šteti glasove. Upravičeno. Saj je vedel, kdo je šel volit in kdo šteje glasove. No, ne trdim, da na Madžarskem in v Srbiji večina tistih, ki so prišli na volišča, ni glasovala večinsko za enega ali drugega samodržca, a pravo vprašanje je, kako se je takšno vzdušje oblikovalo. Zgoraj citirana bizarna, novokomponirana, tako rekoč »turbo« kampanja »iz frižiderja« je strašanski premik v pobebljanju javnosti in volivcev. Je korak naprej od miloševiškega nacionalnega patosa. Sedaj sploh več ni pomembno, kaj si volivec misli, kaj čuti, ampak zgolj kako glasuje. Oziroma točneje: kdo glasuje. Za kaj takega je treba najprej preparirati medije, ves ustroj države in družbe, da bi na koncu preparirali javnost in volivce.

A kakorkoli. Do volitev pri nas je samo še tri tedne. Samo še tri tedne imamo pravico bentiti čez avtoritarnost, klientelizem in korupcijo janšističnega režima. Po 24. aprilu 2022 bo rok za reklamacije pokvarjenega režima potekel. In tudi opozicija ima samo še nekaj dni časa, da prepriča skeptične volivce in volivke, da je kljub (velikim) medsebojnim razlikam skupna distanca do Janše in janšizma večja od teh razlik. Za zdaj jim še ne uspeva enoznačno in prepričljivo nagovarjati volivcev. Kot da bi še vsak malo kalkuliral in se naslajal ob nesreči in težavah drugega. Ko je NSi (sicer formalno na pobudo ustavne presoje slamnatega moža Vilija Kovačiča) zagovarjala bizarni predlog prepovedi Levice in SD, se je zdelo, da so vsi ostali bolj ko ne pasivno, pritajeno računali, da njuni težavi širita perspektivo ostalim opozicijskim strankam. Ko je prorežimsko vodstvo RTVS odločilo, da Aleksandra Pivec lahko nastopa na soočenjih parlamentarnih prvokategornikov, eden od favoritov volitev Golob pa v kategoriji volilnih eksotov, so vsi razen častne izjeme Alenke Bratušek molčali. Ko bodo na naslednjih soočenjih, ki se jih – tudi z Golobom, ki ga je sodišče (!) medtem vrnilo v kampanjo – na nacionalki veselo udeležujejo, skupaj nategnjeni (morda še preden izide ta Mladina, v režiji kakšnega Pirkoviča), bodo dojeli, da z diskvalifikacijo posamezne članice potencialne antijanševske koalicije nobena druga ne pridobi. Ter da na takšnih soočenjih sploh ne bi smeli sodelovati.

Kakorkoli in kakor koli. Te volitve štejejo dvojno. Na volitvah 2022 se bo odločalo, kdo bo zmagal na volitvah 2026 in naprej. Madžarska in srbska prilika to potrjujeta. Denimo, madžarska opozicija se je združila proti samodržcu, šele ko več ni bilo kaj reševati ... In predvsem ne računajmo, da bo Evropa kaj naredila namesto nas in za nas. Res je evropska komisija sprejela drastične sankcije pri Orbánovi Madžarski zaradi eklatantnih kršenj vladavine prava. A (načrtno ali po naključju?) šele dan po njegovi zmagi na volitvah. In res je, da Slovenija taka, kot je sedaj (glede vladavine prava, človekovih pravic, položaja medijev), ne bi bila sprejeta v EU. A to nič ne pomaga; sedaj je polnopravna članica. Ne računajmo torej na EU. Škarje in platno imamo v rokah do vključno nedelje, 24. aprila 2022.

Postavimo ga v hladilnik; bolje v zamrzovalnik. Samodržca.