Trilema

dr. Bogomir Kovač

8. 4. 2022  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Triindvajseto virtualno srečanje voditeljev EU in Kitajske 1. aprila 2022 je nova epizoda brezupnega evropskega iskanja politične identitete v globalnem svetu. Vse se je vrtelo okoli odgovornega ravnanja velesil v ukrajinski vojni. ZDA in EU pričakujejo, da Kitajska ne bo podprla Rusije. Kitajska si želi drugačne svetovne ureditve, podobno kot Rusija, Indija in drugi. Kitajska je za EU hkrati strateška partnerica, ekonomska konkurentka in globalna nasprotnica. Trilema je seveda nerešljiva, če EU ostaja znotraj ameriške hegemonije. V trikotniku med ZDA in Kitajsko lahko EU ohrani svoj strateški položaj zgolj z ekvidistanco do obeh. Politično-ekonomska avtonomija EU je temelj njenega razvoja, tudi znotraj ameriško-kitajskega antagonizma. Toda to zahteva politično smelost in razvojno ekonomsko vizijo. EU je spočeta kot politični porok miru, njeni interesi so ekonomski in ne vojaški. Ukrajinska vojna je učna ura strateških napak njene vzhodne (ne)politike. Zato so evropsko-kitajski odnosi tako pomembni za prihodnost EU, če sploh še zmore in želi obstajati.

Evropska skupnost je diplomatske odnose s Kitajsko vzpostavila šele leta 1975, ob zatonu Maove »kulturne revolucije« in vzponu reformatorskega Deng Xiaopinga. Sporazum o trgovinskih odnosih leta 1985 je potrjeval skupne interese sodelovanja. Obseg trgovinske menjave je v štiridesetih letih od skromnih 2,4 milijarde leta 1979 narasel na dobrih 671 milijard EUR. EU je podprla vstop Kitajske v WTO, ki je pospešil spektakularen razvoj Kitajske v zadnjih desetih letih. Kitajska je danes za ZDA drugo največje gospodarstvo sveta, s potencialom ekonomske rasti, ki ga Zahod ne more doseči. Še več, Kitajska je začela sama sistematično posegati v ekonomsko globalizacijo. Pekinški forum leta 2017 začenja kitajski projekt stoletja, svilna pot pomeni ekonomsko vstop tudi na evropski trg. In tu se je EU znašla v precepu.

EU je v trikotniku z ZDA in Kitajsko ubrala strategijo 4-K. Kitajska nastopa najprej kot kooperativni partner, potem kot ekonomski konkurent in na koncu kot nosilec globalne konfrontacije. Na ravni partnerstva EU želi poglobiti multilateralne vezi in načela recipročnosti, od trgovine do investicij. Toda Kitajska postaja tudi evropska konkurentka, zlasti na področjih zahtevnejše industrijske proizvodnje in visokih tehnologij. Hkrati pa je Kitajska za EU vse bolj tudi globalna politično-ekonomska nasprotnica. Njen avtokratični razvojni model je za EU politično nevzdržen, toda popularen med nekaterimi članicami. Kitajska se je tako v nekaj letih iz strateške partnerice prelevila v strateško nasprotnico. Če želite poglabljati strateška partnerstva, ne morete Kitajske razglasiti za strateško tekmico. Če sprejmete kitajski politični kapitalizem in priznate njeno prihodnjo hegemonijo, niste več enakopraven partner. Trilema je torej za EU nerešljiva.

Dober primer teh zadreg je usoda investicijskega sporazuma CIA. Pripravljali so ga vrsto let, toda nenadoma so postali pomembni geostrateški interesi, človekove pravice, mednarodne konvencije o delu (ILO), pa dvojna narava Hongkonga in odnos do Tajvana … Od tod ključno vprašanje, kako vzpostaviti novo skupno zaupanje, od projekta svilne poti do CIA. Kavelj 22 tiči v razmerju do ZDA, ki kitajsko vprašanje razume kot največjo grožnjo svoje povojne globalne hegemonije. V Washingtonu ocenjujejo, da je kitajski vpliv na EU prevelik in da je edina prava alternativa evropsko povezovanje z ZDA. Tako so ZDA in EU septembra 2021 vzpostavile nov svet za visoke tehnologije (TTC), EU pa poleg transatlantskih povezav silijo v azijsko pacifiško navezo, v novi azijski Nato. Namesto sedanjih vojnih operacij z Rusijo tičimo pred novimi zapleti s Kitajsko.

EU bi morala, v nasprotju z ZDA in Kitajsko, postati vodilna globalna sila miroljubne koeksistence, podnebnih sprememb, socialne enakosti in človekovih pravic. Toda vatli morajo biti za vse enaki, za ZDA, Rusijo in Kitajsko, velike in majhne; življenja vseh ljudi, belih in črnih, zahodnjakov in južnjakov so enakovredna, zločini so za vse enaki, sodišča tudi. ZDA mednarodnih sodišč ne priznavajo, Kitajska prekinja diplomatske stike z vsemi, ki ne razumejo njenega političnega kapitalizma in posebnosti Tajvana. EU tone v lastni hipokriziji, ko na primer dva dni po gladki volilni zmagi avtokrata Orbána zagrozi Madžarski z ekonomskimi sankcijami zaradi nespoštovanja prava in človekovih pravic. Če se bodo globalni spori nadaljevali, nam grozi ekonomski protekcionizem, pa tudi politični razpad svetovne ureditve, mednarodni kaos ter nove usodne vojne. Ukrajina je tragičen dokaz teh zablod.

EU je 1. aprila 2022 pričakovala, da bo Kitajska podprla obsodbo Rusije in se pridružila sankcijam. Seveda je zgrešila racionalne geostrateške interese Kitajske. Podobno je Kitajska podcenila čustveni politični odziv EU, njeno novo militarizacijo, naslonitev na Nato. Prihodnost odnosov med EU in Kitajsko ponuja tri možne scenarije. Prvi zadeva skupno prizadevanje za novo mednarodno ureditev, mir v Ukrajini je lahko del te agende. Pacifikacija sveta pomeni vključevanje in ne izključevanje političnih subjektov. Drugi govori o močnem in kompleksnem ekonomskem sodelovanju, ki prekrije politično in ideološko različnost. Tretja možnost so zgolj izogibanje konfliktom, nadaljevanje dialoga in utrjevanje zaupanja. Za EU so vsi trije pristopi komplementarni.

EU in Kitajska bi morali postati mirovni pobudnici in mediatorki, ponuditi bi morali izhodno strategijo za Ukrajino in tudi Rusijo. Zabloda, da bo stopnjevanje vojne zrušilo Rusijo in obglavilo Putina, je nevarna in neumna hkrati. Tu prednjači EU pred Kitajsko. Politična rešitev je mogoča, vojaška pa ne, ne na robu Evrope in še manj v osrčju Pacifika. Vojne ne rešijo ničesar, stanejo pa veliko. Z vidika mrtvih je razlika neprecenljiva.