Sedanjost skozi perspektivo oddaljenosti

Bernard Nežmah

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Pamflet

Številni ocenjujejo televizijska soočenja kot medla. Kar je razumljivo, saj je opozicija pričela volilno kampanjo že pred dvema letoma. Skoraj vse očitke vladi smo že slišali in to šeinšekrat. Ko bi izjavam vzeli obraze, bi ne vedeli, ali prihajajo iz vrst Gibanja Svoboda, LMŠ ali SAB. Trio bi se lahko združil v eno samo stranko. Leta 2011 so današnji voditelji Robert Golob, Marjan Šarec in Alenka Bratušek sedeli v Pozitivni Sloveniji, tako da bi iz desetletne razdalje rekli, da je Jankovićeva stranka glavni tekmec SDS, le da nastopa v treh formacijah. Če bi šli še eno desetletje nazaj, bi njihove akterje našli v takrat osrednji LDS. Je torej to politično kameleonstvo le trik, kako na novo zbrati nekdanje nejevoljne volivce? Pravzaprav ne, saj podpornikov tria ne moti njihova politična preteklost. Velika maškarada torej za prazen nič!? Stara LDS ali Pozitivna Slovenija bi lahko mirno vztrajali s svojimi kadri pod prvotnim imenom. A tu je ključna razlika. Sedaj jim zadošča retorika antijanšizma, ki se kaže v navedbah, katere zakone aktualne vlade bodo odpravili in katere kadre v javnih podjetjih zamenjali, ne da bi predstavili svoj program kot tak. Ta postopek je kajpak bolj ekonomičen – zdajšnja oblast je nedemokratična, s tem, ko zavladamo mi, se vrne demokracija. Slogan – mi smo svoboda in demokracija, ki pa predpostavlja nasprotnika kot utelešenja zla. In kjer je zlo, tam ne rabiš ne misli ne argumentov, saj je to vendar tako očitno, da kot alternativa zadošča naš obstoj. V to verjame tudi večina osrednjih medijev. Pred mesecem je Robert Golob napovedal, da bo odstopil, če na volitvah zmaga Janšina koalicija. A v nobenem intervjuju in soočenjih ga nihče ni vprašal, kdo bo potem predsednik GS? Pred nami so torej volitve, ki ob določenem izidu pomenijo razpad najmočnejše Nejanša grupacije. Človek, ki je iz nič ustvaril alternativno stranko, jo bo čez noč zapustil!!!!!? Zanimivo – vprašanje, ki je medijski tabu.

Iz Ukrajine smo zadnjič dobili frapantno fotografijo – v lisice vklenjenega Viktorja Medvedčuka. Predsednik Volodimir Zelenski je ukrajinskega oligarha označil za Putinovega prijatelja in potem ponudil trgovino: z ruskimi oblastmi ga zamenjamo za ujete ukrajinske vojake. Odgovor Kremlja je bil kratek: on je ukrajinski državljan in tuj politik. Zakaj bi Ukrajinca zamenjali za Ukrajince?

A svetovni mediji so v poročanju sledili le Zelenskemu, ne da bi vklenjenega predstavili. Kdo je torej Medvedčuk? Med letoma 2018 in 2022 je vodil nevladno organizacijo Ukrajinsko izbiro, vmes pa je bil predsednik sveta proruske stranke Za življenje, ki je na volitvah 2019 osvojila drugo mesto in 43 poslancev, med njimi tudi Medvedčuka. Zdaj so torej aretirali lastnega poslanca. No, pomladi 2021 so ga obtožili nacionalne izdaje in ga postavili v hišni zapor, iz katerega pa je pobegnil na začetku vojne. Državni tožilci Zelenskega so zoper njega spisali obtožbe, ki jih obtoženi kajpak zanika, in v proces priključili še Petra Porošenka kot njegovega pomagača. Kdo je že Porošenko? Tisti predsednik, ki ga je na zadnjih volitvah premagal Zelenski. Ukrajinska oblast je pred sodišče spravila bivšega državnega predsednika in državnega poslanca in to še v mirnem času leta 2021! So bile to velike vesti zahodnih medijskih hiš, pospremljene s krikom, da je predsednik Ukrajine avtoritarec? Nak. A ne le to, Medvedčuk je bil skoraj leto v hišnem priporu, čeprav zakoni njegove države dopuščajo največ šestmesečni pripor. Ker je uradni Kijev proameriški, ima bianco karto za kršenje zakonov. In abolicijo zahodnega tiska.

Skočimo slabo desetletje nazaj. Po Majdanskem prevratu in vojnih spopadih z Rusijo 2014, je Medvedčuk nastopal kot mirovni posrednik, ki je poskušal spraviti donbaške avtonomiste z vlado v Kijevu. Tu je bil navsezadnje sklep mednarodnega dogovora iz Minska, ki je predvidel mirno rešitev ukrajinsko-ruskega konflikta. Mož, ki je skušal realizirati pogodbo, pod katero sta podpisana tudi francoski predsednik in nemška kanclerka, bi lahko deželo zapeljal v mir. Toda ukrajinska oblast sporazuma ni hotela uresničiti, še več, teden pred rusko agresijo je predsednik Zelenski v javnem nastopu povedal, da ima najmočnejšo vojsko na svetu in da bo Donbas vrnil Ukrajini, tudi s silo. In namesto miru zdaj divja vojna, Medvedčuk pa ima status nacionalnega izdajalca.

Simplifikacija politike nam slika Ukrajino kot zgled demokracije, ki je bila trn v peti Rusiji, ki da se je bala, da ukrajinski scenarij demokratičnih sprememb odplakne Putinov režim. In res, na zadnjih volitvah je Kremelj prepovedal sodelovati Alekseju Navalnemu in bil deležen svetovnega zgražanja. No, isto je storil Kijev, ki je prepovedal kandidaturo Petra Simonenka, dolgoletnega šefa komunistične partije, a z zahodno aklamacijo.

Medijska svoboda je v obeh državah precej podobna, njenih glasov, ki bi oponirali državni politiki, ni slišati. V Rusiji se je Novaja Gazeta začasno samoukinila, potem pa je njenega osrednjega urednika Dimitrija Muratova, tudi Nobelovca, neznanec polil s toksično tekočino na železniški postaji. Urednik je ušel najhujšemu, a ne le to, zdaj je njegov časopis na spletni strani objavil ime napadalca – visokega člana Zveze padalcev Rusije Nikolaja Trifonova. Urednik je njegov obraz prepoznal na družbenih omrežjih in vložil kazensko prijavo na tožilstvo. In zdaj pozor – ni napisal, da je storilec, pač pa, da ga sumi napada, da ga ne more sam določiti za atentatorja, da naj to ugotovi sodišče. Zoper samovoljo in ignoranco državne oblasti se v Rusiji borijo državljani skozi legalne postopke in ne kot apriorni odrešitelji, Putin pa to s stisnjenimi zobmi še naprej dopušča.

Jasno, to ne odpravi nasilne ruske vojne nad Ukrajino, toda tudi v vojni se kredibilnih poročil o dogodkih ne prepisuje iz izjav predsednika, četudi Ukrajine.