Pridelava dejstev in češčenje zastave

Jože Vogrinc

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Javna pamet

Soočenja političnih strank na TV in v drugih avdiovizualnih medijih so gotovo pomemben dejavnik pri odločanju volivk in volivcev, komu bodo dali svoj glas na volitvah. Ni vseeno, ali so voditelji soočenj do vseh predstavnikov strank enako nepristranski. Še pomembneje pa utegne biti, ali jih sploh sprašujejo o bistvenih problemih, o katerih bodo predstavniki ljudstva odločali v prihodnjih štirih letih. Vprašanja morajo biti takšna, da bodo stranke nanje odgovarjale različno in volivcem olajšale presojo, koga voliti. Pri presoji se ne smemo zanesti le na to, ali nekdo izreče stališče, s katerim soglašamo. Ne smemo mu (ali ji) zaupati le po vsebini obljube. Recimo, da nekdo obljubi, da bo njegova vlada zgradila n stanovanj za mlade. Povedati bi bil dolžan, kje v proračunu in na račun katere druge podrobnosti v obljubljeni svetli prihodnosti bo našla denar zanje, kako se bodo pravzaprav gradila in kako bo zagotovljeno, da bodo do stanovanj prišli tisti, ki jih potrebujejo, ne le tisti, ki si jih lahko privoščijo. Če je temi »stanovanja za mlade« v soočenju namenjeno le toliko sekund, da vsak nastopajoči lahko samo v eni sapi in v nekaj besedah zagotovi, da si bo njegova stranka iz petnih žil prizadevala za stvar, je to dokaz, da je bilo vprašanje – rečeno v grdi latovščini – »kontraproduktivno«. Ni zahtevalo dokazil, da je tisti, ki nekaj obljublja, sploh pripravljen in sposoben izpolniti obljubo. Časovne omejitve oddaje strankam omogočajo, da dajejo obljube, ki jih ne morejo in ne nameravajo izpolniti. Obenem jih spraševalec tako rekoč prisili, da vse obljubljajo isto, in se na podlagi odgovorov ni mogoče odločiti med njimi.

Slovenski mediji premalo uporabljajo svoje in tuje arhive za preverjanje verodostojnosti trditev, izrečenih v soočenjih. Izjeme so dobrodošle. Na najbolj gledani slovenski TV so se tako oprijeli formule, ki so jo na CNN izdelali za dokazovanje lažnosti fake news in so z njo obdelovali predvsem Foxovo TV-mrežo in trumpovska družabna omrežja. Preverjajo številske podatke, izrečene v soočenjih, in trditve, katerih veljavnost je mogoče potrditi z »da, res je«, ali »ni res« (npr. trditev, da je politični nasprotnik NN izrekel to in to). Seveda je hvalevredno, da omenjeni medij s tem pripomore, da so nastopajoči v soočenjih previdnejši, natančnejši in zato bolj zaupanja vredni. Vsaj nekoliko s tem izboljšuje bonton političnega obnašanja. A kaj nam pravzaprav pove dejstvo, da je nekdo navedel napačno številko? Ali to že izpričuje, da mu zaupamo neupravičeno?

Navedimo zgled. Spletna stran najbolj gledane slovenske TV je v enem izmed soočenj med parlamentarnimi strankami kot trditev, ki ne ustreza dejstvom, navedla domnevno število praznih stanovanj v Sloveniji po zagotovilu predstavnika ene izmed nastopajočih strank. Domnevajmo, da ima prav novinarka, ki je stvar preiskala, in da se je predstavnik stranke motil. Iz podatkov, ki jih je navedla, je razvidno, da je število praznih stanovanj v Sloveniji precenil in fiktivno povečal približno za deset odstotkov. Kaj naj volivci sklenemo po tej preiskavi, če njene ugotovitve držijo? Da se je pač zmotil? Da je pretiraval? Če smo do njegove stranke že prej negativno razpoloženi, nas nemara to zapelje v sklep, da je stranka lažniva. Ali je naključje, da je spletna stran v tistem soočenju poudarila edino to domnevno dejstvo in da je edina stranka, ki jo je POP TV s tem prikazala kot nezanesljivo glede dejstev, prav Levica?

Za presojo trditve je ključen kontekst, se pravi vsebina teme, za katero je šlo. Ta tema je bila pomanjkanje stanovanj za šibkejše socialne skupine, predvsem za mlade. Poanta Levice je bila, da je po njenem mnenju reševanje stanovanjske stiske (ne le) mladih pomembna naloga slovenske države v prihodnjih letih. Njen argument je bil, da je stanovanj premalo. Ta argument Levice podpira tudi deset odstotkov manjše število, navedeno na spletni strani kot pravilno, tako kot ga podpira domnevno za deset odstotkov previsoko število. Napaka ne ovrže argumenta Levice.

Odličen zgled, kaj je v soočenju neumno vprašati, pa je uvod sveže postavljenega voditelja na javni TV v soočenje parlamentarnih strank v četrtek, 7. aprila. Spomnil je udeležene, da je 7. april dan slovenske zastave, in vsakega izmed predstavnikov strank pozval, naj pove, kaj mu pomeni slovenska zastava. Seveda zastava vsem pomeni toliko, da bi gledalec pomislil, da jo imajo vse leto izobešeno nad vhodom v stanovanje, ali pa se morda zavijejo vanjo, če jih muči nespečnost. Studio TVS je preplavilo toliko ljubezni do zastave, da smo lahko veseli, da ni zalilo stavbe RTVS in ni nihče utonil v strankarskem domoljubju. Vprašanje je zahtevalo čustveno izražanje domoljubja. Nobeden izmed udeleženih se temu ni mogel izogniti. Vprašanje je zato naravnost preprečilo, da bi se ob njem pokazala vsaj najmanjša razlika med strankami. Če bi odgovore, ki so jih gledalci slišali, prebrali in ne bi vedeli, kdo izmed navzočih je izrekel posamezno stališče, bi brez težav pripisali besede kogarkoli komurkoli drugemu izmed nastopajočih. Odgovor Gibanja Svoboda bi zlahka pripisali LMŠ, stališče LMŠ stranki Povežimo Slovenijo, njeno pa Gibanju Svoboda.

Ni narobe, da javna TV na dan zastave nanj opozori in da v informativnem programu pove in pokaže kaj v zvezi s slovensko zastavo, pa naj gre za zgodovino ali za heraldiko. Kot vprašanje na soočenju pa je izkaz popolne nesposobnosti voditelja za konkretno delo, ki ga opravlja. Kakšen smisel (ali, natančneje, kateri učinek) je sploh lahko imel voditeljev poziv v uvodu v soočenje, naj se predstavniki parlamentarnih strank izkažejo za domoljube? Voditelja soočenja je potrdil za častilca slovenske zastave in s tem za zvestega slednika vladajoče stranke. SDS je tista, ki hoče vsiliti Sloveniji češčenje državne zastave kot verski obred, namreč kot tako rekoč obvezno obliko izkazovanja domoljubja. Zastava kot simbol je sama na sebi praktično demokratična, saj jo lahko spoštujemo na poljubno veliko različnih načinov – toliko, kolikor je osebnih ali skupinskih načinov občutenja in razumevanja tega, kaj komu pomeni Slovenija. Ko pa si posamezna stranka ali politična opcija omisli češčenje zastave kot svoj zaščitni znak in ga potem vsiljuje vsem državljanom, skupnemu simbolu s tem ravno jemlje moč, da bi nagovarjal drugače misleče sodržavljane. V kontekstu soočenja pa je voditelj uspešno izpeljal obredno poenotenje predstavnikov nasprotujočih si strank kot častilcev iste zastave, seveda zastave voditeljeve stranke. S tem je na novo določil okvir politične pravovernosti na RTVS.

Ne poslušajte samo, za kaj se v kampanji kdo zavzema. Glejte, kaj kdo dela.