N'toko

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Žive meje

Kaj pa zdaj, ko vsi delamo?

Ne glede na visoko zaposlenost se je povprečna plača v Sloveniji v zadnjih mesecih celo znižala, kar pomeni, da so nova delovna mesta slaba

V zadnjih tednih lahko na naših ulicah poleg predvolilnih jumbo plakatov opazujemo še en marketinški pojav: reklame za delovna mesta. Ne le državne institucije, kot so vojska ali pošta, za iskanje delavcev z oglasi so se odločili tudi zasebniki, kot so Hofer, Mercator in druga podjetja, ki nam na plakatih obljubljajo atraktivnejše pogoje zaposlovanja. Česa takega ne vidimo vsak dan. Nekaj je gledati politike, ki se nam dobrikajo pred volitvami, nekaj povsem drugega pa je v tej vlogi opazovati delodajalce. Ti ljudje, ki nas že desetletja ves čas zmerjajo, češ da smo leni, neizobraženi paraziti, so nenadoma prisiljeni tekmovati za našo naklonjenost! Nizka brezposelnost, ki je posledica evropskih monetarnih politik med epidemijo in velikega povečanja javnih investicij, je delodajalce prisilila v to, da dejansko … dajejo delo. In medtem ko vsak normalen človek vidi to kot nekaj pozitivnega, se kapitalisti v tem stanju počutijo grozno.

V Gospodarski zbornici že od lanskega leta stokajo, da »rekordno nizka brezposelnost vodi do slabše motiviranosti zaposlenih za delo, zato je težko pridobiti nove zaposlene po konkurenčnih pogojih«. Povedano drugače: ko imajo ljudje na izbiro več služb, raje vzamejo tiste z boljšimi plačami. Kapitalisti so prisiljeni tekmovati za kadre, poviševati plače in izboljševati delovne razmere, s čimer se kakopak nižajo njihovi dobički. Nič čudnega, da v Obrtni zbornici Slovenije že od začetka ukrepov v medije pošiljajo skrb zbujajoče napovedi: »Nizka brezposelnost je slab znak za gospodarstvo!« Njihov podpredsednik Peter Pišek je že lani histerično opozarjal, da »so delodajalci, ki niso dvignili plač, izgubili dobre kadre«. Mar ni nenavadno, da se ljudje, ki so v zadnjih dveh letih od države dobili vse, kar so zahtevali – nadomestila, subvencije, poceni kredite, davčne odpustke in odloge dolgov –, zdaj pritožujejo, ker morajo delavce privabiti z dostojnimi plačami? Delodajalce je res težko razumeti, še včeraj je bil problem, da nas ni dovolj hotelo delati, zdaj pa nas hoče delati preveč! Če nič drugega, nam je kratko obdobje nizke brezposelnosti razkrinkalo vse laži slovenskih gospodarstvenikov.

Najprej se je razblinila njihova najbolj priljubljena laž o »lenuhih na Zavodu«. Če bi na zavodu res prevladovali ljudje, ki jim nikakor ni do dela, se ob večji ponudbi delovnih mest število uradno prijavljenih brezposelnih ne bi bistveno spremenilo. A kot lahko vsak jasno razbere iz statistik Zavoda za zaposlovanje, se je število prijavljenih drastično zmanjšalo, kot se je tudi zmanjšalo število prošenj za denarno pomoč. Še več, z Zavoda sporočajo, da je med preostalimi prijavljenimi velika večina takih, ki so zelo težko zaposljivi – bodisi zaradi starosti ali invalidnosti. Skratka, ko so na voljo službe, gredo vsi za delo sposobni ljudje raje delat. Ko jih ni, so prisiljeni iti na Zavod in se znajti s 530 evri na mesec. Kot poudarjamo že leta, je brezposelnost strukturni pojav, ne pa stvar individualne lenobe. Seveda bodo bogati vedno našli anekdote o lenih brezposelnih znancih, s katerimi bodo dokazovali nasprotno, a številke ne lažejo – to so kvečjemu izjeme, ki potrjujejo pravilo. Zato je toliko bolj žalostno, da moramo prav v dneh rekordne zaposlenosti spet poslušati pobude za kaznovanje prejemnikov pomoči s prisilnim delom in izplačevanju pomoči v naravi.

Razblinila se je tudi zimzelena laž o tem, da tujci Slovencem odžirajo delovna mesta in socialni denar. Hitro naraščanje tujih delavcev je znova pokazalo, da ti prihajajo na slovenski trg dela v času gospodarske rasti in zapolnjujejo naraščajoče potrebe v deficitarnih poklicih – torej tistih, ki jih domačini ne želijo ali ne zmorejo opravljati. Zato ne smemo biti presenečeni, ko v času rasti tudi iz najbolj rasističnih kotičkov slovenske politike, od koder že leta strašijo z albanskimi socialnimi goljufi in »2000 evrov po glavi« azilantih, prihajajo klici k čim hitrejšemu uvozu tujcev in celo beguncev. In ob izteku investicijskega cikla, ko bodo šefi pospravili dobičke, narejene na bosanskih, srbskih, albanskih, turških, ukrajinskih, arabskih in afriških hrbtih, bo zagotovo spet zadonela rasistična gonja proti »tujim parazitom«. Nehajmo jih že poslušati. Že desetletja je jasno, da tuji delavci prinašajo našim kapitalistom izjemno visoke dobičke, v zameno pa so deležni tretjerazredne obravnave države, ki jim ne zagotovi niti najosnovnejše varnosti.

Tretja laž, s katero opletajo naši kapitalisti, pa je dobro znana krilatica, da mora »Slovenija postati družba znanja«. Kako, za vraga, potem že tako dolgo prevladujejo zaposlitveni oglasi za varilce, zidarje, šoferje, natakarje in prodajalce, dražji kadri z višjo izobrazbo pa stojijo v vrstah na Zavodu ali pa se izseljujejo v tujino? Naši gospodarstveniki se lahko še tako hvalijo z »razvojnim prebojem«, a z izjemo nekaj butičnih in srednje majhnih podjetij so pri nas zagnali zelo malo tehnološko zahtevne produkcije. Nasprotno, razvijali so storitveni sektor, v katerem se dobički ustvarjajo predvsem s povečanjem izkoriščanja delovne sile (prekarnostjo in sezonskim delom) ali avtomatizacijo (tako imenovana digitalizacija Slovenije). Tega seveda ne moremo jemati kot razvoj, saj gre kvečjemu za razvrednotenje dela in ubijanje znanja. Cilj naših šefov ni »družba znanja«, ampak produkcija poceni in lahko zamenljive delovne sile.

Vse te laži si velja zapomniti. Danes so zaradi nizke brezposelnosti in rasti morda videti očitne, ob naslednjem gospodarskem pretresu pa jih bodo znova potegnili na dan kot nekakšne večne resnice. Delodajalci pa se seveda tudi v tem trenutku borijo za svoje dobičke z vsemi sredstvi – če že morajo zaposlovati, so to službe s kratkimi pogodbami ali preko s.p-jev, s karseda nizkimi plačami (če so pod pragom minimalca, razliko tako ali tako subvencionira država!) in seveda pospremljene z davčnimi odpustki. Tako se je ne glede na visoko zaposlenost povprečna plača v Sloveniji v zadnjih mesecih celo znižala, kar pomeni, da so nova delovna mesta slaba. V Evropi pač z nekoliko počasnejšim tempom sledimo ameriškemu zgledu, kjer je bilo kar 95 odstotkov po finančni krizi ustvarjenih delovnih mest prekarnih. Čas za boj proti takšnim zaposlitvenim trendom je zdaj. Kajti kmalu lahko pride nova »kriza« in odreši delodajalce bremena nizke brezposelnosti. Vabljive reklame za službe bodo izginile, mi pa bomo spet paraziti in lenuhi.