V klinču kriz

dr. Bogomir Kovač

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Gospodarske napovedi za leto 2022 so vse slabše, ukrajinska vojna krhki odboj svetovnega gospodarstva obrača v novo krizo. Na globalni ravni, še posebej v EU, in tudi pri nas. Stopnjevanje ekonomskih kriznih obdobij je predvsem posledica brezglavega političnega intervencionizma, zatona hegemonije ZDA in stopnjevanja protislovij globalnega kapitalizma. Toda tokratna kriza nove hladne vojne je nevarnejša od drugih. Poigrava se z velikimi vojnami hegemonističnih ciklov, energetsko in ekološko krizo, ekonomskim nacionalizmom in stagflacijo. Nova hladna vojna pod ameriško taktirko vodi v ekonomsko balkanizacijo sveta in politično stalinizacijo Rusije, utrjuje avtokratske režime Kitajske in Indije. Ekonomska tveganja pa se povsod stopnjujejo in jih nihče ne zapira. Energetska kriza zgolj razgalja to politično-ekonomsko nemoč in neznosno improvizacijo sedanjih političnih elit.

Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je objavila podatke o globalnem znižanju trgovinske rasti za leto 2022 s 4,7 na 3 odstotke, svetovni BDP naj bi namesto 4,1 rasel zgolj še 2,8 odstotka. In drugo četrtletje prinaša še slabše napovedi, negativnim trendom ni videti konca. Slabših obetov svet ni imel niti med veliko finančno ekonomsko krizo pred dobrim desetletjem. Očitno Kitajska ni več motor oživljanja svetovnega gospodarstva, energetska kriza pa je nasedla na improvizacijah z razogljičenjem in izrivanjem Rusije. Kitajska s skoraj popolnim zaprtjem Šanghaja dokazuje globalno agendo kovidnih režimov. Hkrati ekonomske sankcije proti Rusiji vse bolj delijo svet, več je izključevanja, vse manj povezanosti. Globalizacija je bila desetletja ekonomski proces, širila je sodelovanje in tudi neenakosti, toda bila je vsaj miroljubna. Deglobalizacija je danes predvsem politične narave, povezana je z naraščanjem napetosti, politično represijo in vojnami. Očitno smo se znašli v klinču kriz, ki jim ni videti konca.

Rusko-ukrajinska vojna je EU že prinesla znižanje gospodarske rasti in inflacijo, v prihodnjih mesecih tudi blaginje njenih prebivalcev. Evropski problem je na eni strani visoka odvisnost od ruskih fosilnih energentov, na drugi pa toliko želena, toda povsem nejasna zelena transformacija EU. Opraviti imamo z visoko energetsko negotovostjo, ki prinaša bistveno višje cene energije in velika tveganja pri energetski oskrbi. Ruski plin je bil doslej najbolj konkurenčna evropska izbira. Število plinovodov se je povečevalo na južnem in severnem kraku, sistemski operater (ENTSO-G) in številni infrastrukturni projekti so omogočili, da je delež ruskega plina narasel na 40 odstotkov. Vse to se je dogajalo navkljub stopnjevanju ekonomskih sankcij proti Rusiji po letu 2008 in krimski krizi 2014. Ekonomski pragmatizem je vse do leta 2022 prevladal nad političnimi nasprotji.

Rusko-ukrajinska vojna je vse nenadoma postavila na glavo. Ekonomske sankcije so postale obsežne in ostre, politične zahteve o embargu ruskih energentov vse glasnejše. Evropska komisija (EK) se je znašla v primežu. Dokler kupujejo in uporabljajo ruski plin, financirajo Putinove vojne, popolna prekinitev uvoza iz Rusije bi EU pahnila v popolno energetsko in ekonomsko krizo. Na kratek rok namreč ni mogoče niti proizvodno niti transportno zagotoviti energetskih alternativ, ki jih evropska industrija in prebivalstvo potrebujejo. EK je oznanila, da želi do konca leta 2022 nadomestiti 2/3 ruskega plina in do leta 2027 popolnoma zaustaviti uvoz fosilnih goriv. Dejansko edina možna plinska alternativa, oskrba z utekočinjenim zemeljskim plinom (UZP), zahteva 3–5 let prilagajanj. EU potrebuje svoje plinske terminale, dodatne tankerje, skladišča, infrastrukturna omrežja … Embargo ruskega plina je torej popolna politično-ekonomska utvara. Dejansko EU še vedno potrebuje ruski plin in Putin milijarde njenih evrov. Vsi smo na skupni ladji, če to želimo ali ne.

ZDA se ponujajo kot odrešujoča alternativa, kakopak po višjih cenah, zato so tudi krojili rusko-ukrajinski konflikt. Vseskozi so blokirali severni tok, pritiskali na cene plina. Zahodni energetski lobiji so že zdavnaj sprožili politične lovke, da bi odložili zeleni prehod in povečali svoje rente in dobičke. Nemčija se je znašla v središču teh preigravanj in energetskega eksperimentiranja. Prehitra odpoved ruskim energentom bi povzročila ekonomski in družbeni kaos, izgubo okoli pet odstotkov BDP, zaustavitev ključnih nemških koncernov, kot so BASF, Bayern, ThyssenKrupp ... V nezavidljivem položaju je Avstrija in z njo tudi Slovenija. Zato je samozavestno nastopanje ministra Vrtovca glede plinske oskrbe in diverzifikacije virov in evropske energetske solidarnosti naivno, tudi nestrokovno. Slovenija tone v vedno večjo energetsko močvirje, brez jasnih strateških korakov. Probleme so Janševi zgolj dodatno poglobili.

Krog možnih evropskih rešitev ni velik. Stoji na treh stebrih. Prvi zadeva energetsko varčevanje, drugi temelji na realno možni diverzifikaciji virov, tretji na pametnejših ekonomskih ukrepih. Ostanimo pri tretjem. Namesto fizičnih prepovedi uvoza ruskih energentov bi lahko uveljavili ekonomske carine in dodatno obdavčenje glede monopolnih položajev Gazproma. To ima hkrati naravo ekonomskih sankcij in možnost postopnega energetskega prilagajanja. Segmentacija plinskega trga dovoljuje cenovno diferenciacijo, tudi višje cene. Toda višje fiskalne prihodke zaradi obdavčenja lahko namenimo subvencioniranju prebivalstva. Primer brez posebnih zamer.

EU potrebuje za kakršnokoli skupno akcijo na energetskem področju energetsko unijo. Rusko-ukrajinska vojna je zgolj poudarila njeno geopolitično ranljivost. Toda za energetsko unijo EU potrebuje sistemske vire, fiskalno unijo, te pa ni brez politične. Putin nas očitno združuje v vojni in ne miru, prek Nata in ne politične avtonomije. ZDA so jo preprečile pred sedemdesetimi leti in tako je tudi danes.