Populistična utvara

dr. Bogomir Kovač

22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Dobri ekonomski rezultati in prihodnost brez eksperimentiranja so osrednje volilno sporočilo Janševe vlade in SDS. Ljudje preprosto živijo pod sedanjo vlado bolje, je osrednji argument koalicijskega trojčka. Vlada ne obljublja, temveč daje. Ekonomski argumenti so tukaj pomembnejši kot politični. Opozicija nasprotno opozarja na neznosnost sedanjega teptanja demokracije in svoboščin, ceno Janševe avtokracije. Politični argumenti pri njej pretehtajo ekonomske rezultate. In imajo prav. Demokracijo izgubljamo na dolgi rok, ekonomski položaj ljudi pa je začasen in varljiv. Na volitvah bomo torej tehtali med tveganji začasne ekonomske blaginje in izgubo političnih svoboščin in avtonomije. Ljudem ponudijo nekaj blaginje v zameno za svoboščine. V tej kupčiji nekaj države blaginje menjamo za državo nadzora. Ekonomska uspešnost Janševe vlade je žal populistična utvara. Slovenija je na prelomnici volilne demokracije in avtokracije. »Druga republika« kot strankarska instrumentalizacija države in razgraditve civilne družbe bo ob novem mandatu te vlade politično-ekonomsko dejstvo. Zaprta avtokracija, »brez eksperimentiranja«. In to je največja nevarnost teh volitev.

Politična aritmetika 24. 4. 2022 je negotova, težko napovedljiva. Pomembno bo vsaj troje – kdo bo relativni zmagovalec volitev, katere stranke bodo prišle v parlament in kako visoka bo volilna udeležba. Polarizacija političnega prostora je popolna, dvopolna struktura dveh vladnih koalicij je čista in izključujoča. Za velike koalicije na požganem političnem trgu po dvoletni vladavini SDS ni nobenih možnosti. Koalicijske vlade z obeh političnih polov je doslej sestavil zgolj Drnovšek, bolj zaradi seštevka glasov kot želenega sodelovanja in oblikovanja skupnih programov. Koalicijski potencial slovenskih političnih strank je nizek celo znotraj lastnih političnih polov. Prav zato je večina političnih vladnih koalicij, od Demosa dalje, razpadla že pred koncem mandata. Politične krize so stalnica nove slovenske države in zato tudi ekonomsko vse bolj izgubljamo svoj razvojni potencial.

Janša odhaja na volitve 2022 močnejši kot kadarkoli. Toda tudi politično sporočilo in blagovna znamka »druge republike«, ki jo ponuja, ne moreta biti jasnejša. Namesto vladavine prava imamo vladanje s pomočjo prava, kovidni režim je omogočil ukinjanje pravic in svoboščin, vladanje z ukrepi, podrejanje vladajoči propagandi. Ta dvoletna kognitivna notranja vojna je zgolj druga stran mrcvarjenja družbe, rojevanja nasprotnikov, sejanja negotovosti in strahu. Toda ljudje v tej banalizaciji zla pogosto preferirajo avtokratsko vodenje pred demokratično meglo. Želijo si zgolj preživeti, z več varnosti in višjimi dohodki, podpirajo domačijski nacionalizem in hkrati ne zaupajo oblasti. Liberalna demokracija, svet človekovih pravic in svoboščin, tudi pravni red so manj pomembni, ker niso koristni. Divide et impera, deli in vladaj, je stara rimska modrost ohranjanja oblasti. In Janšev režim ponuja prav ta politični utilitarizem kot družbeno alternativo.

Ekonomski pristop dvoletne Janševe vlade sta zaznamovala turbulentno mednarodno okolje in domači krizni menedžment. Ekspanzivna monetarna politika ECB, opustitev vseh fiskalnih omejitev s strani evropske komisije in velike razvojne pomoči EU so omogočili razmeroma enostavno vodenje ekonomskih politik in lahkotno financiranje gospodarske rasti. V teh razmerah ekonomski populizem, značilen za avtokratske vlade, cveti. Ekonomska logika Janševih vlad je vseskozi podobna, prociklična in danajska. Temelji na neoliberalni agendi in zunanjem zadolževanju, znižanju davkov in zviševanju proračunskih primanjkljajev, večji podpori bogatim in ohranjanju prekarnih razmer. Toda čas ekonomskega optimizma se izteka. Gospodarska rast 2022 glede na lani se bo več kot prepolovila (med 3 in 3,5 odstotka), brezposelnost bo konec leta narasla, inflacija ostaja med 5 in 10 odstotki.

Nedvomno nas čaka leta 2023 stagflacijski zasuk, ob višjih obrestnih merah in največjem strukturnem primanjkljaju države v evrskem prostoru. Slovenija ima torej dobre ekonomske rezultate, toda njihova cena je visoka. In v tem je težava večno (ne)uspešne Janševe vladavine.

Naš problem jutri niso toliko slabša gospodarska gibanja, temveč strukturni problemi rasti. BDP se je zadnji dve leti nominalno povečeval enako kot zunanji dolg, rast in zaposlenost smo dosegli ob visokem fiskalnem neravnotežju, hitro kopni tudi presežek plačilne bilance. Ekonomska učinkovitost pandemijskih ukrepov je z vidika zadolževanja podpovprečna, najbolj problematična pa je fiskalna vzdržnost države. Oporekanje in celo politično vpletanje v spomladanske gospodarske napovedi Umar, ignoriranje pravočasnih opozoril Kračunovega FS so zato smešni in nestrokovni, zlasti z vidika (pro)vladnih ekonomistov. Ekonomski rezultati te vlade, osrednji politični in volilni adut SDS, so torej varljiva hiša iz kart. Noben volilni oplesk ne more prikriti dejstev, da se bo sesula v prvih dveh letih nove vlade. Tako je bilo in bo po vseh Janševih vladavinah, leta 2008, 2013 in tudi 2022, čeprav so okoliščine različne. Toda podobni so politični pristopi in ekonomske zablode.

Dejstva ekonomskih uspehov pod sedanjo vlado, kot jih prikazujejo volilni plakati, bo jutri moralo nadomestiti novo spoznanje. Za preživetje in želeni razvoj bo treba žrtvovati več kot danes. Ekonomski šok stagflacije nas bo potegnil v dolžniško past, spremembe bodo morale biti hitre in pravilne. Zato je politično-ekonomska usoda Slovenije odvisna od alternativnih političnih sil. Toda Slovenija potrebuje za reformni in razvojni zasuk politično stabilno in ekonomsko sposobno vlado, če je mogoče, vsaj za dva mandata, torej do leta 2030. To je pogoj vseh sprememb, osrednja politična odgovornost zmagovalcev volitev. Da tudi po 24. 4. ne stopimo iz votlega v prazno.