Zapleši še enkrat, Janez

Vlado Miheljak

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Dva leva

»Halo, fantje, a kdo ve, je Trump že čestital Janši za zmago?«
— Vic, ki je v petek pred volitvami krožil med taksisti

»Kar se tiče glede števila mandatov SDS, smo izenačili najboljši rezultat stranke v zgodovini. Zmagali smo v številnih okrajih, kjer doslej še nikoli nismo ... Te volitve jemljem kot naveličanost državljanov nad dosedanjo opozicijo.«
— Janša je še enkrat pokazal, da je, če tako določi vodja, tudi hud poraz lahko veličastna zmaga in veličastna zmaga izzivalcev njihov hudi poraz (24. 4. 2022)

»Če želiš zmagati, ne smeš izgubiti.«
— Modrost pilota in izumitelja Grunfa, lika iz kultnega stripa Alan Ford

Dobro. V zrelih demokracijah se načelno ne naslajamo nad porazom drugih, ampak se veselimo uspeha lastne opcije. Toda ker tokrat pri nas, žal, ne gre za rutinsko potrditev ali prenos oblasti med konkurenčnimi koncepti in politikami, ampak za referendumsko odločanje na osi polarizacije janšizem– antijanšizem, sta seveda privoščljivost in evforija presežni in razumljivi. A kakorkoli. Ko je izid enkrat znan, zmagovalci demonstrirajo pokroviteljsko velikodušnost do poražencev, poraženci (glede na cilje in predvolilne aspiracije) pa priznajo poraz. No, ne vsi. Janša te vaje iz politične kulture in političnih manir še ni absolviral. Vendar se je včasih po porazih vsaj umaknil v molk in osamo in šele po nekaj tednih spet začel strelske vaje. Saj se spomnite. Bilo je leto 2011: še malo pred volitvami je samozavestni Janša, ki si je obetal kar 50+ odstotkov oziroma mandatov, v pogovoru za Radio Ognjišče izrazil prepričanje, da bo tranzicijska levica skušala z vpoklicem rezervista Jankovića ublažiti zgodovinski poraz. No, na volilni večer smo takrat res bili priča zgodovinskemu porazu, a ne levice, pač pa favorizirane SDS, ki je na volilni večer pripravljala zabavo z ansamblom s pomenljivim imenom Victory. Po razglasitvi izidov so Janšo, čisto otrplega in brezizraznega, kot da bi ga hipnotizirala kobra, pritegnili k plesanju nekakšnega kola, ki je še najbolj spominjalo na hrastoveljski mrtvaški ples. Mrtvaški ples SDS! No, prejšnjo nedeljo, žal, ni ponovno plesal in se nato umaknil v osamo, ampak je še isti večer šel v protiofenzivo. Nekako kot Mrlakenstein proti Harryju Potterju. Z jasnim sporočilom: zgodovinski poraz je v bistvu veličastna zmaga. In rekordna zmaga opozicije je pravzaprav njen poraz.

No, resnici na ljubo so res bile stranke koalicije KUL vse po vrsti žrtve skupnega projekta in prepričljive skupne zmage antijanšističnega bloka. Bratuškova in Šarec sta ostala zunaj parlamenta, Mesec prepolovljen, Fajonova vidno oslabljena. Pač volivci so po vsem grotesknem dogajanju na zadnjih soočenjih in v času volilnega molka glasovali taktično in nekoliko panično. Ne le volivci SAB in LMŠ, za Goloba so glasovali, to je potrdila analiza vzporednih volitev, tudi številni volivci manj kompatibilne Levice. Rezultat je znan. Za stanje politične kulture in moj politični okus bi bilo sicer bolje, da bi Golob dobil tri ali štiri mandate manj, pa imel Šarca in Bratuškovo za parlamentarna partnerja in bi tudi SD in Levica dobili kakšen odstotek več. A je, kakor je. Sama zgodovinska prednost levega bloka pred desnim ni ključna. Poglavitni dokazi, da bog obstaja, da je vseprisoten tudi v politiki ter nagrajuje dobro in kaznuje slabo, so drugje.

Ključni dokaz božje pravičnosti je spodleteli Janšev perfidni načrt, da naredi novo delitev naroda; razdor »med privilegirano Ljubljano in ostalo Slovenijo«, kar je v zadnjih tednih vedno znova ponavljal in ponavljal. Tega sem se bal, ker bi spodbujanje averzije in nedojemanja specifičnega položaja kapiteljskega mesta kot simbola države, državnosti, kulturnega, znanstvenega in univerzitetnega središča, lahko bilo dolgoročna zareza v volilno telo in celotno nacijo. A zgodilo se je ravno obratno: v prav vseh volilnih enotah je zmagala Svoboda. In svoboda!

Drugi dokaz je sporočilo volivcev, da se »izdaja« volilnega telesa, prelomljena zaveza kaznuje. Stranke (SMC in DeSUS) in posamezniki kot Počivalšek, Kustečeva, Perič pa upokojenski poslanci, ki so izdali volilno telo, so (razen Janje Sluga, ki je ena večjih Golobovih izhodiščnih napak in hipotek!) bili kaznovani. Izbrisani s političnega zemljevida.

Tretji dokaz pa je zgodba s krščanskimi demokrati (NSi), ki v srednjeevropski katoliški Sloveniji že ves čas životarijo na robu ali pod robom preživetja. Odsotnost realitetne kontrole vodstva stranke je opazna in očitna. Tonin je še pred volitvami 2018 napovedoval odstop, če bodo dosegli manj kot deset odstotkov oziroma deset mandatov, in seveda dano zavezo prelomil, tokrat pa je, čeprav so prepričali še nekoliko manjši delež aktivnega volilnega telesa, stvar obrnil in poraz razglasil za veliko zmago. Pouk iz te zgodbe pa ne glede na interpretacijo ostane: s pasivnim, nekritičnim sledenjem Janši partnerji prevzemajo odgovornost za grob in prostaški Janšev politični slog, ki jim sicer ni lasten.

Golob je z izjemnim izidom, ki je ponižal Janšo, prevzel veliko odgovornost. Po prvih povolilnih nastopih se zdi, da se tega zaveda. Napovedal je integriranje LMŠ in SAB v zmagovito koalicijo (morda celo združitev?) ter izrekel jasno vabilo Levici, naj vstopi v levo koalicijo. Prav Levica bi v udobni koaliciji lahko odigrala pomembno in samoomejevalno nadzorno funkcijo.

A kot nismo doslej nikomur, tudi Golobu ne bomo dali sto dni miru. Mu že gledamo pod prste. Za začetek glede »kadrovanja« oportunistov in spornih osebkov, ki se vselej (tako kot so se na LDS, PS, SMC, LMŠ ...) kot muhe lepijo na zmagovito stranko.