Od kod superšampioni?

Bernard Nežmah

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Pamflet

Nacionalne parlamentarne volitve so ustoličile največjega zmagovalca v zgodovini. V času slovenske državnosti se je le trikrat dogodilo, da je najmočnejša stranka prešla krepko čez 30 odstotkov in izdatno prekosila največjo tekmico. Leta 2022 je primus Robert Golob z Gibanjem Svoboda in 41 poslanci občutno porazil Janševo SDS s 27 poslanci. Leta 2014 je zmagal Miro Cerar, ml. s SMC ter 36 parlamentarci, drugouvrščena SDS pa je zbrala 21 poslanskih glasov. Leta 2000 je Janez Drnovšek z LDS in s 34 mandati nadkrilil SDS, ki jih je zbrala 14.

A kaj pomenijo številke teh veličastnih zmag na naslednjih volitvah? Leta 2004 je mogočna LDS izgubila proti SDS, zbrala je namreč 23 poslancev, izzivalka pa 29. Zmaga z 20 poslanci prednosti se je spremenila v poraz s 6 zaostanka. Poldrugo desetletje kasneje spet identično: SMS je pristala pri 10, medtem ko je SDS prišla do 25 poslancev. Polom Cerarjeve stranke je najhujši v moderni dobi – od 15 mandatov plusa so padli na 15 minusa!

Izidi iz preteklosti tako napovedujejo krepak padec popularnosti in poraz danes nadmočnega Gibanja Svoboda na naslednjih volitvah. Če od številk preidemo v družbeno okolje, opazimo zanimive podobnosti med temi obdobji. Pred Drnovškovim volilnim zenitom je šest mesecev vladala koalicija, ki jo je vodil Andrej Bajuk, skupaj z Janezom Janšo et consortes, mediji pa so vlado dnevno opisovali kot anomalijo, ki da vrši kadrovske cunamije in po uradih in državnih podjetjih nastavlja svoje pristaše in odstavlja poprejšnje eksperte. Tik pred Cerarjevim zmagoslavjem so v zapor vtaknili njegovega antagonista Janšo zaradi sodbe, ki ga je obsodila prejemanja podkupnine v zadevi Patria; sodbo je nedolgo zatem enoglasno razveljavilo Ustavno sodišče. Obdobje pred Golobovo zmago so osrednji mediji skupaj s protestniki prikazovali kot demonski pohod princa teme, ki hoče državo ustrojiti kot svojo večno last a la Orbán, ob tem pa seje sovraštvo, zganja strahovlado in preganja medije.

Značilnost teh treh volitev je, da so se dogodile v ozračju, ki je bilo ukrojeno manihejsko. Nekoč državotvorni Drnovšek proti revanšističnim pomladnikom, ki s kadrovskimi cunamiji rušijo najboljšo državno tradicijo, zatem pravni pravičnik Cerar, ml. proti tekmecu, ki je kot kriminalec sedel v ječi, tokrat svobodonosni Golob kot zadnja priložnost, da obranimo demokracijo pred avtokratom JJ. Vsakič je glasovanje potekalo v izrednih razmerah, ko se odloča o biti in ne biti. Nobenih detajlov, nobenih dilem tipa, da je volivec pred skrinjico še poslednjič pretehtal, ali naj da glas za GS ali SDS. No, tudi v Franciji so na predsedniških volitvah dominantni mediji prikazovali izbiro Macron vs. Le Pen kot odločitev med demokracijo in mračnjaštvom. Toda ne v vseh točkah. Aktualni predsednik je napovedal spremembo zakona, po katerem se bo upokojevalo pri 65, medtem ko je antagonistka trdno stala za 62 leti upokojitvene starosti. A ankete javnega mnenja niso merile le njuno splošno popularnost, marveč so jih zanimale podrobnosti. Tako so izmerile, da pri tem vprašanju Le Penovo podpira kar 57 odstotkov državljanov. In Slovenija? – Poznamo kakšno anketo, ki bi izmerila na konkretnem primeru razliko med političnim programom Janše in Goloba? Nak, na pladnju izbire sta bila le dva imidža, dve medijski sliki. In neulovljiv občutek, da je država - ki je pred tem poznala najostrejšo besedno kritiko na račun oblasti in dvoletno tradicijo demonstracij, ki so vselej končale kot pomemben dogodek v dnevnikih nacionalke - od nedelje zvečer naposled spet svobodna. Tri velike zmage spominjajo na reklamno kampanjo in ne na rezultat volilne kampanje.

Med volilnimi izidi je en posebej presenetljiv. Na deseto mesto, tik za stranko SAB, se je uvrstilo gibanje Zdrava družba, ki je zbralo več kot 20 tisoč glasov oziroma 1,76 odstotka glasov. Fantastičen izid za listo Gregorja Kosa, ki razen v oddaji VV faktor ni imela dostopa do nobenega nacionalnega medija, v katerem bi se lahko predstavila. Brez reklame in promocije so dobili le slab odstotek manj od stranke Alenke Bratušek, ki so jo vrteli po vseh oddajah. OK, bi porekli, da so še ena skupina bizarnežev, toda Zdrava družba je bila lani eden od najbolj angažiranih pobudnikov kampanje za referendum proti zloglasnemu zakonu o vodah. Tako kot Inštitut 8. marec. A z drobno razliko, kadarkoli se osmomarčniki oglasijo, končajo med osrednjimi dogodki v dominantnih medijih. Imamo torej eno civilno družbo, ki je glorificirana, in drugo civilno družbo, ki je mediji apriori ne omenjajo.

No, medijsko navijaštvo in njegov aktivizem je danes svetovni fenomen. Učbeniški zgled neodvisnega in profesionalnega medija the Guardian zadnjič poroča o vojaških izgubah v Ukrajini tako, da citira britanskega obrambnega ministra, ki našteje 15 tisoč mrtvih ruskih vojakov, 530 uničenih tankov, 60 helikopterjev etc. In to je to. V spopadih na mestnih demonstracijah vedno navedejo, koliko poškodovanih je bilo med protestniki in koliko med policisti. Kakšne izgube pa ima ukrajinska stran? V vojni nam poročajo le o številkah mrtvih civilistov. In o ruskih vojnih zločinih, o katerih so informatorji predsedniki, kot so Zelenski, Biden in Macron. V Moskvo je prišel na mirovno misijo predsednik OZN Antonio Gueterres, ki je tudi govoril o vojnih zločinih, a tako, da je izrekel, da je za njihovo potrditev potrebno najprej ustanoviti neodvisno komisijo.

Sredi druge vojne l. 1943 so nacisti v Katinskem gozdu odkrili množično grobišče poljskih častnikov, ki so jih l. 1941 postrelili Sovjeti. Propagandni minister Joseph Goebbels je bil navdušen nad »dobro« novico, a preden je sporočil vest v svet, je dal osnovati mednarodno komisijo forenzikov Rdečega križa (12 članov, nobenega Nemca), ki je potrdila poboj. Seveda tej resnici sredi vojne nihče zunaj rajha ni verjel, celo Poljaki ne.