Teorija cene

N'toko

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Žive meje

Ko smo pred kratkim z Delovno skupino za azil obiskali kurdskega begunca Karima (ime je spremenjeno) v koprskem zaporu, smo bili prvi ljudje iz zunanjega sveta, ki jih je videl po letu in pol. Osamljeno življenje za zapahi ga je v tem času povsem zlomilo. Po cele dneve je opravljal zaporniško delo, s katerim je zaslužil 110 evrov na mesec, ta denar pa je v celoti porabil za drage klice ženi in hčerama v domovino. Še nedavno je upal, da bo v Evropi dobil azil in jih varno pripeljal sem, a ga je na poti ustavila slovenska policija in ga obtožila tihotapstva. Karim naj bi bil čez mejo vozil avto, v katerem se je prevažalo še več oseb. Že po kratkem pregledu dejstev postane jasno, da tega ni mogel storiti – dom je zapustil komaj mesec pred dogodkom in bi v tako kratkem času težko postal mednarodni mafijski kolovodja, na volanu ni bilo njegovih prstnih odtisov, pač pa odtisi znanega tihotapca, njegovo nedolžnost so potrdili tudi drugi migranti v avtu, a so jih še pred sojenjem vrnili na Hrvaško. Policija si je obtožbo gladko izmislila in deportirala priče. Tako mu poleg skrbi za družino duševno zdravje gloda tudi občutek popolne nemoči, saj njegove resnice ne pozna nihče drug razen on sam.

Karim je eden izmed stotin tujcev, ki so pri nas od leta 2018 do 2022 na podoben način pristali za zapahi. Takrat je Cerarjeva vlada začela, Šarčeva pa stopnjevala kampanjo proti »hudodelskim tihotapskim združbam«. Šlo je za upoštevanje tako imenovane teorije cene – policijske strategije, ki poskuša nezakonite migracije preprečevati tako, da dela pot za migrante kar se da drago. To pa ne pomeni le doslednega (in nasilnega) vračanja ljudi proti jugu, ampak tudi zapiranje teh ljudi. Če ponudnikom tihotapskih storitev grozijo večletne zaporne kazni, bodo tveganju primerno zvišali cene, s tem pa naj bi se povpraševanje po njihovih storitvah zmanjševalo. Toda v praksi se je dogajalo nekaj čisto drugega: medtem ko so veliki organizatorji postajali nedotakljivo bogati, z državo zlizani biznismeni, je policija brezglavo zapirala naključno izbrane migrante, da je lahko vladi pokazala uspešne statistike.

Po letu 2018 je število tujih zapornikov, večina izmed njih je obtožena tihotapstva, tako hitro raslo, da so do konca obremenili slovenske zaporniške zmogljivosti. Slovenija je s tem postala prva država v Evropi po odstotku tujih zapornikov. Policisti seveda niso ujeli več sto tihotapcev – toliko bi jih težko našli na vsem Balkanu. Kot pri Karimu so iz vsake na meji zajete skupine tujcev pač izbrali enega in ga določili za »organizatorja« in se šefom pohvalili, da so »razbili tihotapsko mrežo«.

Kot pa smo nazorno videli zadnje tedne, je ta praksa poleg krivih obtožb imela tudi druge humanitarne posledice. V nekaj dneh se je zvrstilo kar pet smrti migrantov v rekah na slovenski meji. Znova je šlo za ljudi, ki so se poskušali izogniti slovenski policiji, da ne bi bili nasilno vrnjeni v bosanska taborišča ali zaprti v slovenske zapore. In ker je policija v zadnjih letih dosledno zagradila in zavarovala vse varne poti, so se migrantske poti morale usmeriti na tiste manj obljudene in bolj nevarne prehode – tja, kjer so klančine bolj strme in reke bolj divje. V normalnih razmerah bi se na bregu deroče reke ljudje seveda obrnili in poiskali varnejšo pot. A ker so bili že tolikokrat deportirani, pretepeni, oropani ter fizično in finančno izčrpani, iskanje druge poti zanje ni prišlo v poštev. Da bi se izognili Karimovi usodi, so tvegali življenje. Njihova smrt se je kasneje tolmačila kot »tragična nesreča«, v resnici pa je šlo za zaželeni učinek policijske strategije. Kar je za nas navadne ljudi tragična smrt, je za policijo uspešno reguliranje migracij, saj se z vsakim truplom povečuje cena prehoda po celotni balkanski poti. To logiko dokazujejo nedavna pričevanja domačinov v Beli krajini, ki so slišali krike na pomoč z druge strani Kolpe, policisti pa naj bi bili po posvetovanju z nadrejenimi sklenili, da ne bo reševalne akcije na hrvaški strani reke. Kakopak niso hoteli pomagati ljudem priti na cilj in s tem »pošiljati napačnega sporočila«.

Teorija cene, ki ureja priseljevanje tujcev z načrtnim povečevanjem tveganj, pa ima tudi širše sistemske razsežnosti. V zadnjih letih so vlade po nareku ministrstva za notranje zadeve spremenile kar pet zakonov tako, da za tujce zaostrujejo pogoje vstopa in bivanja, povečujejo nadzor nad potencialnimi »goljufi«, ter podaljšujejo zaporne kazni. Vse to je potekalo v senci povečevanja potreb po tuji delovni sili. Novih represivnih zakonov namreč niso napisali zato, da ljudje ne bi prihajali v Slovenijo, ampak da bi prihajali pod pogoji, ki ustrezajo kapitalu – na podlagi agencijskih pogodb za sezonsko delo, vezanih na enega delodajalca in brez socialnih pravic. Karim navsezadnje ne sedi v zaporu, da bi zviševal ceno tihotapstva, ampak da znižuje ceno delu tujcev. Enako velja za umrle v naših rekah in gozdovih. Tujcem pošiljajo jasen signal, da je edina pot v Slovenijo prek agencijskega dela. Pozabite na azil, na prihod družine, na prost dostop do trga dela ali do socialnih pravic … Zgradite naše ceste, poberite naše pridelke, napolnite naša skladišča in odjebite nazaj domov! Morda je ponižujoče, ampak lahko ste veseli, da ne opravljate zaporniškega dela.

Desetletja takšne politike so pripeljala do stanja, ko nihče izmed vpletenih ne more več videti, kaj zares počne. Vsaka naslednja vlada prevzame štafeto od prejšnje in v imenu dobrega gospodarjenja nadaljuje razvrednotovanje tujih delavcev, v procesu pa razgrajuje delovne standarde, pravne norme in osnovno moralo slovenske družbe. Teorija cene kot nevidna sila opravlja svoje ne glede na namene posameznih politikov – tudi če želijo ravnati drugače, jim sistem tega ne dopušča. To smo videli pri ukrajinskih beguncih, ki so prišli na izrecno vabilo vlade, nato pa zaman čakali na ustrezna dovoljenja in bivališče. Od 7000 Ukrajincev, ki so se zatekli v državo, sta po mesecu dni samo dva (!!!) prejela denarno pomoč, drugi pa so prepuščeni lastni iznajdljivosti in usmiljenju neznancev. Slovenija je torej sposobna deportirati in pozapreti deset tisoče ljudi, dostojnega sprejema pa ne zmore izpeljati niti z neposredno vladno intervencijo. Saj poznate pregovor: ko je tvoje edino orodje kladivo, so vsi problemi videti kot žeblji. Slovenski državni aparat zna tolči po tujcih, slovenski državljani pa znamo gledati stran.