Eno malčk mn strahu ...

Maja Novak

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Ihta

Dva tedna sem trpinčila mamo, prijatelje in nedolžne mimoidoče, bridko tožeč, kakšna smola me je doletela: že dan po volitvah moram pisati kolumno, tako da do zadnjega hipa ne bom vedela, kako naj jo zastavim. »Slovenka si: ne tarnaj, temveč išči rešitve,« so mi rekli in predlagali, naj kratko malo vnaprej napišem dve: eno za primer zmage in drugo za primer, no, tudi zmage, ampak ne naših. Tudi ko je umiral tovariš Tito, naj bi, kot so mi povedali ata, delali tako: ključne strani v časnikih so domnevno v dveh različicah do zadnje sekunde čakale, ali bo (takrat) največji pacient v državi preživel zadnji rok za oddajo časopisa v tiskarno ali ne.

Naj napišem še tretjo kolumno za primer, da bo nekaterim izid volitev tako nevšečen, da bodo ustavni red poskušali zagotoviti z, denimo, državnim udarom ali vsaj rohnenjem o ukradenih volitvah, sem vprašala dobromisleče svetovalce. Od ponedeljka do petka, ko izide Mladina, se pač lahko zgodi marsikaj – in se morda res bo, saj je Golob, ta mrha, napovedal, da bo kljub predprazničnemu vzdušju, ki je že dodobra zajelo državo, z delom začel že v torek, ko ga bo večina Slovencev končala; ti špilferderber. Čeprav je kajpada res, da Mladina, ko bi res prišlo do puča, najbrž ne bi izšla ...

Kakor koli že, nazadnje nisem vnaprej napisala ničesar, in sicer zato ne, ker me je hromil strah. Neprizanesljiv strah pred tem, da bi me doletelo, kar sem do zdaj videla le v filmih in o čemer sem bila v mlajših letih prepričana, da se mi zaživa ne more zgoditi: namreč življenje v totalitarni državi. Strah, strah, strah, brezglava panika. Strah je dušil, strah je glodal, poraba pomirjeval se je občutno povečala. Parodije na predvolilne plakate SDS na Facebooku so bile seveda zabavne, ampak kdo mi jamči, sem drhtela, da ni tistih tisoč in drobiž prijateljev, katerih objave berem, edinih tisoč in drobiž ljudi v državi, ki niso domoljupi. Od rezultata volitev bi bila nazadnje lahko odvisna celo moja kariera. Samo nekaj revanšističnih klicev ključnim založbam bi bilo potrebnih, da bi ta ali oni iz ministrskih kabinetov založnikom namignil, naj si poiščejo manj režimu sovražno sodelavko ... Še v lager me ne bi bilo treba zaklepati, voilà, ker bi od lakote umrla kar na domačem terenu.

Ne bom trdila, da se je moj strah po tem, ko je krepka polovica države dala jasno vedeti, da ne podpira politike SDS, kakršna je bila v zadnjih dveh letih, že docela polegel. Če do zdaj trditev o ukradenih volitvah in prekletih Murglah in nepravilnostih, ker pošta, ker Argentina, še nismo slišali (v CD je Janša komaj zmogel izdaviti nekaj običajnih floskul, drugi so bili na robu solza, Simoniti pa se je zibal na petah, kot da bo znesel jajce), to še ne pomeni, da jih nikoli ne bomo. Fantje se morajo po padcu šele zbrati, razumite vendar. Sploh pa, po pravici povedano, nisem največji živeči politični analitik (kolikokrat sem že rekla, da bi kolumne morala namesto mene pisati moja mama): včasih, no, kar pogosto, pa kljub temu uganem pravo zato, ker razmišljam kot gospodična Marple. Ki ima spomin kot slon pa smisel za analogije. Prudence Clearwater nekaj skriva, bi rekla, ker se obnaša natanko tako, kot se je pred tridesetimi leti služkinja Cecilie Brown, ko je ... Hokus pokus, primer rešen. No, in v mojem spominu je trdno zasidrano, da smo novincev na političnem prizorišču, ki so kot pirotehnična raketa nepričakovano privršali iz teme, se povzpeli visoko pod nebo, zažareli v živih barvah in ugasnili za vse večne čase, videli že čedno število, vključno s tistim, ki je lansiral ono frazo o tarnanju in iskanju rešitev. O Golobu kratko malo nihče še ne ve dovolj, da presenečenja ne bi bila mogoča. Podjetniki ga hvalijo – in prav to me skrbi.

Poleg tega mi je živce dodobra nakodralo napeto pričakovanje podatka, ali se je Levica vendarle prebila čez volilni prag. Hvala preklemanskim mestnim srajcam, da se je. Slovenija zagotovo ni le Ljubljana, kot so nas opominjali nekateri od čivkačev z one strani, vseeno pa kaže, da morata prav urbana miselnost in višja stopnja izobraženosti v večjih mestih vedno reševati državo pred katastrofo. Ko bi tiste štiri odstotke namesto Levice prejela SDS in njen satelit NSi ... O tem raje sploh ne razmišljam.

Skratka, žal mi je pirotehničnih raket Šarca in Bratuškove, veseli pa me, da bo Levica delovala (v najslabšem primeru) vsaj znotraj opozicije. Vsaka tehtnica potrebuje jeziček. Zlahka si predstavljam položaj, ko bi Golob, o katerem gre čivk, da je zakrknjen neoliberalec (A. K., ena od mojih prijateljic, je k njegovi izvolitvi bistro pripomnila, da je konec socialne države, ker bomo odslej podjetje), v parlamentarnem gnezdu znesel zakon, v katerem bi se njegova domnevno neoliberalna drža pokazala v vsej svoji strah zbujajoči veličini; nekateri poslanci Fajonove bi mu morda nasprotovali, SDS in NSi bi mu nasprotovali zato, da bi pobalinsko nagajali, pa zaradi jeze, ker se sami nista pravočasno spomnili česa tako neoliberalnega, in tehtnico bi prevesili pristni levi glasovi. Pet sedežev v parlamentu je lahko včasih veliko. Vsekakor je bolje, da vlogo jezička igra Levica, kot da bi jo – od vseh mogočih ljudi! – strokovnjak za valjanje po čokolinu Tonin.

Levica bo za nameček morda tista, katere kandidat bo nadomestil niti malo objokovanega Vaska Simonitija. To bi bilo dobro. Jasno je, da neoliberalnih ptičev kulturno ministrstvo ne bo zanimalo, to velja zgolj za tolažilno nagrado, ko pa bi tja svojega človeka postavila Fajonova ... Hm, poznam ljudi iz kulturnih krogov, ki poznajo ljudi iz SD, kar pomeni, da bi še naprej ostali ljudje za vse čase ter še naprej krojili kulturo v meri, ki jim na prvi pogled z ozirom na to, da nominalno obvladujejo le eno založbo, ne pritiče. Živi bili pa videli.

Preden sem se lotila kolumne, sem šla čez cesto po čike. V zraku je dišalo po pomladi.