6. 5. 2022 | Mladina 18 | Pamflet
Pod svobodo in propagando
Ob svetovnem dnevu svobode medijev
Renomirani pravnik je v Delu izid volitev pospremil z oceno, da je odslej Slovenija svobodnejša, bolj liberalnejša, bolj socialna in demokratična. A ta precej razširjeni pogled ima šibko točko, saj predpostavlja, da so svoboda, liberalnost, socialni čut in demokratičnost nekaj, kar slikovito potegne čarovnik iz rokava in se zgodi naenkrat, to pot z zmago Roberta Goloba in zaveznikov. In po drugi strani, da je premagana koalicija že sama po sebi utelešenje zla. No, če sledimo dominantnim medijem, bi zadnjo Janševo vlado opisali kot rušenje pravne države in premierovo žaljenje kritičnih novinarjev. Ker sta se ravno zvrstila dan svobode medijev in dan smrti jugoslovanskega predsednika Tita, preverimo analogijo. Je veliki vodja zapisan v medijskih poročilih kot politik, ki je rušil pravno državo in osebno napadal časnikarje in književnike? Nikakor, Janša jo v medijskih očeh slabše odnese od Tita. Ampak pustimo dva voditelja in pojdimo v čas, ko pri nas še niso objavljali svetovnih lestvic medijske svobode. Leta 1987 je pri eni izmed zaplemb Mladine tožilka še posebej pohitela in jo je konfiscirala, še preden je bila zvezana v naslovnico. Naš branilec Matevž Krivic je oporekal, da so zaplenili nekaj, kar še ni bilo časopis, da je to protizakonito in partijskemu sodstvu podkuril s spominom na kraljevino Jugoslavijo, kjer je založnik Ciril Vidmar lahko izdal Kardeljevo knjigo Slovensko narodno vprašanje, saj je kraljevi tožilec postopil po zakonu, torej počakal, da so mu izvod dostavili, ga prebral in izdal prepoved, vmes pa je založnik levji del naklade že poslal med bralce. A sodnik Hinko Jenull, danes tožilec, je bil gluh za dobesedno razumevanje prava in je zaplembo potrdil. Takrat smo živeli v času brez zgodovine časnikarstva, kaj dlje kot do predvojnih komunistov ni segla. V času naših pradedov je v sedemdesetih letih 19. stoletja osrednji dnevnik Slovenski Narod vodil literat Josip Jurčič, ki je doživel stotino zaplemb, a sodobni bralec tega v knjižnih arhivih ne opazi. Pravzaprav se čudi, kako je mogoče, da so ohranjeni in zvezani tudi zaplenjeni izvodi? V spominih je njegov prijatelj in politik Josip Vošnjak popisal urednikovo strategijo: Kadar smo imeli občutek, da nas zaplenijo, smo skrili sto izvodov, ki smo jih dali v kuverte in po pošti poslali našim izpostavljenim naročnikom. Na pošti so posumili, kaj je vsebina, in o tem obvestili deželnega predsednika grofa Auersperga, ki pa si ni drznil odpreti kuvert, ker bi s tem kršil ustavno pravico nedotakljivosti poštnih pošiljk. Avstrijsko cesarstvo je vzelo postavo za sveto in stisnjenih zob sprejelo, če so jih časnikarji izigrali v okviru zakona.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Pamflet
Renomirani pravnik je v Delu izid volitev pospremil z oceno, da je odslej Slovenija svobodnejša, bolj liberalnejša, bolj socialna in demokratična. A ta precej razširjeni pogled ima šibko točko, saj predpostavlja, da so svoboda, liberalnost, socialni čut in demokratičnost nekaj, kar slikovito potegne čarovnik iz rokava in se zgodi naenkrat, to pot z zmago Roberta Goloba in zaveznikov. In po drugi strani, da je premagana koalicija že sama po sebi utelešenje zla. No, če sledimo dominantnim medijem, bi zadnjo Janševo vlado opisali kot rušenje pravne države in premierovo žaljenje kritičnih novinarjev. Ker sta se ravno zvrstila dan svobode medijev in dan smrti jugoslovanskega predsednika Tita, preverimo analogijo. Je veliki vodja zapisan v medijskih poročilih kot politik, ki je rušil pravno državo in osebno napadal časnikarje in književnike? Nikakor, Janša jo v medijskih očeh slabše odnese od Tita. Ampak pustimo dva voditelja in pojdimo v čas, ko pri nas še niso objavljali svetovnih lestvic medijske svobode. Leta 1987 je pri eni izmed zaplemb Mladine tožilka še posebej pohitela in jo je konfiscirala, še preden je bila zvezana v naslovnico. Naš branilec Matevž Krivic je oporekal, da so zaplenili nekaj, kar še ni bilo časopis, da je to protizakonito in partijskemu sodstvu podkuril s spominom na kraljevino Jugoslavijo, kjer je založnik Ciril Vidmar lahko izdal Kardeljevo knjigo Slovensko narodno vprašanje, saj je kraljevi tožilec postopil po zakonu, torej počakal, da so mu izvod dostavili, ga prebral in izdal prepoved, vmes pa je založnik levji del naklade že poslal med bralce. A sodnik Hinko Jenull, danes tožilec, je bil gluh za dobesedno razumevanje prava in je zaplembo potrdil. Takrat smo živeli v času brez zgodovine časnikarstva, kaj dlje kot do predvojnih komunistov ni segla. V času naših pradedov je v sedemdesetih letih 19. stoletja osrednji dnevnik Slovenski Narod vodil literat Josip Jurčič, ki je doživel stotino zaplemb, a sodobni bralec tega v knjižnih arhivih ne opazi. Pravzaprav se čudi, kako je mogoče, da so ohranjeni in zvezani tudi zaplenjeni izvodi? V spominih je njegov prijatelj in politik Josip Vošnjak popisal urednikovo strategijo: Kadar smo imeli občutek, da nas zaplenijo, smo skrili sto izvodov, ki smo jih dali v kuverte in po pošti poslali našim izpostavljenim naročnikom. Na pošti so posumili, kaj je vsebina, in o tem obvestili deželnega predsednika grofa Auersperga, ki pa si ni drznil odpreti kuvert, ker bi s tem kršil ustavno pravico nedotakljivosti poštnih pošiljk. Avstrijsko cesarstvo je vzelo postavo za sveto in stisnjenih zob sprejelo, če so jih časnikarji izigrali v okviru zakona.
Žal v osemdesetih tega nismo poznali in se za svobodo govora nismo borili sklicujoč se na našo zgodovinsko tradicijo, a nauk je vseeno preprost: sedanjost ne velja vzeti kot samoumevnost, ki ti jo servirajo dominantni medijski glasovi, ampak nanjo pogledati skozi distanco primerljivih prigod.
Po letnem poročilu Novinarjev brez meja (RSF) je Slovenija krepko padla na svetovni lestvici medijske svobode, z 38. na 54. mesto. A kaj to pomeni? Zbrala je 68,54 točke, medtem ko denimo Hrvaška 70,42. Če bi gledali seznam cinično, bi se nasmehnili ob pogledu na Italijo (58), Izrael (80) ali Grčijo (108). Toda vzemimo spoznanje pozitivno in poglejmo besedni opis ocen v temi »pravni okvir«. »Svoboda govora je pravno dobro zaščitena, a zaradi razžalitev politiki vlagajo zoper medije SLAPP’s tožbe.« Priznam, da teh primerov skoraj ne poznam, toda sprejmem oceno RFS, ki pa jo preverim pri Hrvaški. »Česte so tožbe politikov in podjetnikov zoper novinarje zaradi razžalitev, zraven pa je poplava SLAPP’s tožb, ki dosega skoraj številko tisoč.« Naivno sem sklepal, da bo Slovenija v tej rubriki občutno pred sosedo, ampak točkovnik ji je nameril 79.11, se pravi 8 stotink manj kot Hrvaški. OK, poskusim pri temi »medijska krajina«. Pri Hrvaški zabeležijo, da ima pol ducata tiskanih dnevnikov, medtem ko pri Sloveniji navedejo drugačno vsebino – spletne dnevnike, pri katerih pa naštejejo tri: Delo, Večer in Necenzurirano. Po kakem ključu nekje izberejo papirne, drugod spletne, kako so prišli do izpostavljene dnevne trojice na Slovenskem? Ogledam si torej proceduro ocenjevanja. RSF razkrijejo, da so se pogovarjali z izbranimi novinarji in profesorji, obenem pa so od njih dobili odgovore na anketo 123 vprašanj.
RSF so pomembna organizacija z dragocenim moralnim glasom podpore preganjanim, toda za izdelavo svetovnih lestvic so milo rečeno nekompetentni. Sicer pa, v čem je smisel takšnih nepojasnjenih sistemov točkovanj, razen za interne politične borbe v posameznih deželah?
Ob novinarskem dnevu je tudi Mednarodni inštitut za tisk (IPI) objavil svoj članek v Delu. Glavna tarča svetovnih nasilnikov nad mediji je Putin, zraven pa še Orbán in Poljska. (IPI) nas posebej opozarja, da med vojno v Ukrajini ne bomo padli v past ruske propagande!? Žaljenje razuma!!! – Kot da je propaganda samo nekaj, kar uporabljajo Rusi, ne pa Američani, Ukrajinci in vsepovsod? No, medijski nadangel postreže s številkami in filipiko zoper gospodarja Kremlja utemelji na 60 ubitih novinarjih v zadnjih 30 letih. A če pogledamo seznam ubitih na CFJ, ugotovimo, da jih je v Jelcinovem času 30, v Putinovem pa 28, zadnji iz leta 2017. Ergo, višjo smrtnost beleži Jelcinova demokracija in to v enkrat krajši dobi. Od leta 2018, ko za Rusijo ne beležijo uboja novinarja, jih je bilo v Mehiki ubitih 18, a Mehike članek niti ne omenja. Gospoda iz IPI-ja, temu se pa reče propaganda.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.