Dolg ljudstvu

Janko Lorenci

6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Kolumna

Družbeno ozračje zadnjega ducata let je mešanica nezadovoljstva, jeze, negotovosti, kopnečega optimizma, občutka nemoči, naraščajoče ravnodušnosti in tekmovalnosti, pa tudi ostrejše govorice na tej čustveni podlagi. Tako ozračje je za ljudi naporno in za državo slabo.

To je produkt trdega kapitalizma in šibke demokracije – in seveda politike, ki je to zmes ustoličila, še pred njo pa naraščajočo neenakost, pešajoče javne službe, prekarnost dela in pešanje občutka za skupnost v politiki in družbi nasploh.

Z vsem tem v Evropi nismo izjema. Starim ekonomsko-socialnim, še vedno primarnim strahovom se povsod pridružujejo novi, najbolj ekotesnoba. Družbe kljub razlikam v državnih mehurčkih povsod postajajo trajno nemirne in konfliktne, povsod vznikajo populisti in skrajneži. Vse te težave so bolj zaostrene na manj razvitem vzhodu Evrope, kamor žal vedno bolj spadamo tudi mi. To pomeni, da vsaj relativno nazadujemo.

Dogajanje v naši politiki je kljub zunanji hektiki v bistvu enolično. Na oblasti se izmenjavata oba pola. Leva sredina je demokratična, a razbita in brez potence, obnavlja se z novimi obrazi, ki pa se v enem mandatu praviloma skurijo, pomanjšajo ali izginejo. Šibkost leve sredine omogoča, da se Janša vrača na oblast in z vsakim mandatom postaja bolj toksičen. To izmenjavanje benignega in malignega pola na oblasti nas drži v razvojnem zaostajanju. Dve ali tri vzhodne države so nas že prehitele.

Volilno telo je ostro razdeljeno, a levosredinski volilni bazen ostaja večinski – in to nas nekako še rešuje pred zdrsom v polno in trajno nedemokracijo. Politika, kot celota jalova in odtujena, volivce seveda odbija, volilna udeležba je zato postala značilno vzhodnoevropsko nizka. Toda zadnji Janšev mandat je po svoji aroganci, kleptokratstvu in uničevanju demokratičnih ustanov tako zelo izstopal, da je nadpovprečno angažiral volivce, se za oblast končal z grmečim porazom in dvignil na površje novo močno levosredinsko stranko.

Volitve so zdaj mimo, in če bi sklepali po dogajanju v preteklosti, grozi ponovitev že videnega – začasno odvrnjena nevarnost janšizma, medlo delovanje in postopna obraba nove oblasti ter padec volivcev nazaj v spanje do naslednjih volitev. Letos bodo sicer še lokalne in predsedniške volitve, a so manj pomembne in volivcev ne morejo tako zbuditi. Se bo torej tudi leta 2022 spet enkrat začela zgodba o jalovem vrtenju v krogu, stopicanju na mestu in družbenem ozračju, ki je slabo za ljudi in za razvoj?

No, vse ni enako. Tu je izkušnja zadnjega mandata, tu je prihodnji premier, ki ima za sabo majhno armado poslancev, ni čisto konvencionalen politik in govori tole: igro mora voditi ljudstvo, politika pa ga mora poslušati. Hkrati ponavlja, da bo tesno sodeloval s civilno družbo. Ta pa je močna in glasna kot že dolgo ne.

Zato se splača obuditi vprašanje zakonodajnega referenduma. Pred desetimi leti ga je politika z redkim in sumljivim soglasjem obeh političnih polov grobo oklestila; spremenila je ustavo in rekla, da referendum ni mogoč glede zakonov s fiskalnimi (finančnimi) posledicami. Za to suho prepovedjo se skriva dejstvo, da na referendumih ne moremo odločati, kako progresivni naj bodo davki, kako solidarni naj bodo zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem, kako se zadolžuje država, koliko denarja naj gre za orožje … Vse to so stvari, ki bistveno določajo tip družbe, in vse to je zdaj stvar političnega monopola. Okrnjeni referendum je moč politike povečal, sindikatom, civilni družbi, ljudstvu pa jo je odvzel. Čeprav naša ustava pravi, da je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast izvršuje posredno z volitvami in neposredno (zlasti) z referendumom.

Okrnjeni referendum je okrnjena demokracija. Zdaj je pravi čas, da se ta anomalija popravi. To lahko kot zahtevo postavi civilna družba, Golob, ki pravi, da ga brez nje kot novega premiera ne bi bilo, pa bi tako zahtevo tako rekoč moral posvojiti. Hkrati bi bilo z nekaj politične spretnosti najbrž mogoče doseči ustavno večino, potrebno za spremembo referenduma.

Ugovori, da lahko preveč »darežljivi« referendumi politiki povsem onemogočijo odločanje, so prazni. Živo jih zanika na primer Švica, enako pa tudi naša praksa, dokler je bil referendum še neokrnjen. Sicer pa ga je mogoče primerno ukrojiti že z ustrezno visokim kvorumom o udeležbi.

Golob kljub svojemu osebnemu prispevku zmago dolguje predvsem volji volivcev, da napravijo konec janšističnim ekscesom. Njihovih strahov, jeze, nezaupanja … ni mogoče odpraviti z moralnim ogorčenjem nad janšizmom ali s praznimi obljubami, ampak z realnimi spremembami. Ena takih bi bil oživljeni referendum, v bistvu tako samoumeven kot obljubljena avtonomija RTV. Sposobni, strateško misleči in pošteni politiki se ljudstva ni treba bati. Poln, neokrnjen referendum bi mu vrnil nekaj občutka moči, pa tudi nekaj stvarne moči, ki lahko korigira ali preprečuje politične zablode. Prispeval bi tudi k temu, da se ljudstvo ne bi zbujalo zgolj vsaka štiri leta, vmes pa se čutilo pozabljeno. Tako bi bilo, ob razumnem vladanju, postopoma mogoče zmanjšati tudi politično razklanost. Številni desni volivci niso slepi janšisti.

Zadnji mandat je potrdil, da slabe oblasti ne more rešiti ne strahovanje ne podkupovanje. Če nočeš končati kot muha enodnevnica, moraš ljudstvu vrniti zaupanje in nekaj realne moči. Njegovo sodelovanje bo v prihodnjih letih nujno, saj bo težki mandat zahteval tudi nepriljubljene ukrepe.

To kar samo po sebi kliče po tem, da se ljudem vrne polni referendum. Če se bo Golob zanj resno zavzel, bo dokazal, da je demokratičen, samozavesten in da z obljubami o sodelovanju s civilno družbo in ljudstvom ni sadil rožic.