Na vrvici

Janko Lorenci

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Kolumna

Ukrajinska vojna polzi v slepo ulico. Rusiji je načrtovana hitra zmaga spodletela, težave ima celo v »svojem« Donbasu. Ukrajina je dovolj močna, da se ubrani, a zmagati kljub obilni pomoči Zahoda ne more. Grozi nam dolga vojna, v ozadju uničevanja, razkrajanja, pobijanja pa tiktaka jedrska grožnja.

V izhodišču je vojna del velike geostrateške igre ter spopad med Rusijo in Ameriko. Slednja preizkuša moč Rusije, hoče jo oslabiti ali zlomiti in zamenjati režim. Pri tem ima drugačne cilje kot Evropa – okrepiti hoče svojo svetovno prevlado, hkrati pa pod svojim skrbništvom strniti Zahod. Vojaško je brez tekmeca, a spričo vzpona Kitajske in lastnih težav relativno nazaduje. V ukrajinski vojni zaradi strahu pred jedrskim spopadom direktno ne bo posredovala, vodi pa nadomestno vojno, kjer imata vlogo ekonomskega in vojaškega »kanonfutra« Evropa in Ukrajina.

Evropa slepo sledi Ameriki in dela s tem proti sebi. Zaradi vojne ji grozi energetska, ekonomska in socialna kriza, begunci bežijo vanjo, ne v Ameriko, in tudi morebitna jedrska vojna bi najbolj prizadela njo. Vojna unijo deli in razjeda, jo sili v pospešeno oboroževanje in odvrača od zelenega preboja. Skratka, cena vojne je za EU vrtoglavo visoka, a njeni vrhovi se za to ne menijo in postajajo od Amerike še bolj odvisni. To slepoto si je težko razložiti.

Pod črto: konec ukrajinske vojne in mir Ameriki ne ustrezata, Evropa pa oboje krvavo potrebuje. A resnih mirovnih pobud ni. Diplomacija je pogrnila na vsej črti, ker ji ni bila dana priložnost in ker je podrejena ameriškim geostrateškim interesom. Podobno je tudi prevladujoče vzdušje – Rusijo je treba kaznovati, mir s kompromisi bi bil za Putina nagrada, vojna naj gre naprej. Vse je zvedeno na moralni vidik – Rusi so slabi, Ukrajinci dobri, lop po prvih, drugim pomagajmo. Vštric s tem se uveljavljata vojna retorika in sprejemanje vojne kot načina reševanja sporov. Evropska politika in medijski glavni tok sta pri tem osupljivo uglašena. Kdor postavlja ukrajinsko krizo v širši geostrateški in časovni okvir, omenja ameriške »ukrajine« in ravnanje Zahoda problematizira, velja za putinovca ali naivneža.

Vojno je sprožila Rusija in za povzročena grozodejstva nima opravičila. Za Putina se je agresija sprevrgla v orjaško polomijo. Hotel je ustaviti širjenje Nata, ta pa se bo zdaj verjetno še razširil. V vojni mu slabo kaže in Rusija je – z izjemo jedrske oborožitve – izgubila ugled vojaške supersile. Boleče sankcije vedno bolj čuti prebivalstvo, kar Putina potencialno ogroža. A na hitro ne bo padel; tudi ne moremo vedeti, kdo in kaj bi prišlo po njem. Hkrati je vedno bolj nepredvidljiv. Zaradi stanja doma si vojaškega poraza ne more privoščiti in potrebuje vsaj privid nekakšne zmage. Bolj ko bo vojaško in ekonomsko stisnjen ob zid, bolj bo grozilo, da seže po jedrskem orožju, s katerim zastrto grozi že nekaj časa.

Tudi če bi uporabil »samo« taktično jedrsko orožje zgolj v Ukrajini, nihče ne ve, kaj bi se razvilo iz tega. Skratka, nevarnost jedrske vojne je realna, vendar obravnavana neverjetno lahkotno; nekateri se s to možnostjo poigravajo, drugi zanikajo, da je sploh mogoča. Neumna Evropa pri tem pozablja, da bo jedrsko orožje, če bo do tega prišlo, z veliko verjetnostjo prizadelo samo njo, saj bi Amerika svoj jedrski arzenal aktivirala le, če bi bila jedrsko napadena sama.

Nevarnost jedrske vojne ostaja bistveni, a lahkomiselno zanemarjeni kontekst ukrajinske krize. Slavni filozof Juergen Habermas pravi: »Vojne proti jedrski sili, gledano racionalno, ni mogoče dobiti.« Zato ni mogoče govoričiti o sprejemljivem ali predvidljivem jedrskem tveganju, češ, take vojne ne bo ali pa bo ostala strogo omejena. A vendar še naprej prevladuje razmišljanje: vojno je treba dobiti, Rusijo je mogoče spraviti na kolena. Če bo pri tem ostalo, se bo morilska, rušilna vojna nadaljevala v nedogled, vse z njo povezane nevarnosti, tudi jedrska, pa se bodo zaostrovale. Se gre kar prepustiti temu srku?

Vse naravnost kriči po koncu vojne. Mir je še dosegljiv v obliki sporazuma o nevtralni Ukrajini in avtonomiji za Donbas. Zanj bi lahko največ naredila Evropa, zaradi vojne izjemno prizadeta in ogrožena. Politični in medijski glavni tok še naprej piha v ameriški rog, a počasi se širi spoznanje, da so interesi EU drugačni od interesov Amerike in njenega podaljška Nata. To spoznanje bo dobilo pospešek, ko bo prebivalstvo unije še bolj začutilo posledice vojne in pritisnilo na svoje slepo bojevite vlade. Potem bo EU morda le začela delovati po dveh tirih: Ukrajini bo še pomagala, a jo, enako kot Rusijo, hkrati silila v prekinitev vojne. Zdaj počne samo prvo. Zaostrovanje sankcij in vedno novo orožje za Kijev vojno samo podaljšujeta, pravi tudi papež, seveda preslišan. Evropa se mora, Amerika gor ali dol, zaradi elementarne človečnosti, pa tudi zaradi sebe, truditi za mir. Tu je prostor tudi za slovenske mirovne pobude. Za mir bodo potrebni kompromisi, ki so neizbežni, saj so alternative strašljive.

Tudi Biden noče jedrske vojne, a vodi politiko, ki jedrsko grožnjo krepi. Vzdrževanje svetovne prevlade predvsem z vojaško premočjo v končni posledici škodi tudi Ameriki. Unija, ki kot kužek na vrvici caplja za njo, je za sedanje stanje in mračne perspektive soodgovorna, lastno prebivalstvo pa ji je očitno deveta skrb.

Vojna retorika in ravnanje izrinjata na stranski tir tudi skrb zaradi hitrega propadanja okolja, najhujše grožnje naši civilizaciji. To je morda najusodnejša posledica vojne na tistih nesrečnih ravninah. Če je ukrajinski vzorec reševanja kriz napoved, kako se bo človeštvo obnašalo v prihodnosti, nas je lahko strah. Prihodnost bo en sam preplet kriz, rešljivih samo s sodelovanjem vseh delov sveta. Z ukrajinskim vzorcem ostajamo brez prihodnosti.