Oddaja namesto sekire

Bernard Nežmah

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Pamflet

Še preden je zmagovalec volitev Robert Golob postal mandatar, je napovedal, da bo število ministrov povečal za tri. V naslednjem koraku je med imenskimi predlogi obelodanil še Marjana Šarca in Alenko Bratušek. S tem je povečanje osmislil, toda ta sprememba je nastala zaradi njegovega načrta, da v svojo stranko vključi še stranki LMŠ in SAB, kar pomeni, da prve mandatarske poteze vleče z mislijo, kako na jesenskih lokalnih volitvah povečati moč svojega Gibanja Svoboda. Prva je torej misel na lastno korist. Bodoči premier obdan z dvema bivšima premieroma nakazuje simbolno moč, toda ko je vladni predsednik Šarec pred štirimi leti osnoval vlado z dvema ex-premieroma Bratuškovo in Cerarjem, jr., je vlada razpadla že po dveh letih.

Prvo dekado pogovorov med koalicijskim triom so dominantni mediji prikazali kot snubljenje, ki teče v idili samih ja-jev v naročju nasmehov. Potem pa se je nenadoma zgodil prvi udarec. Ko je Ustavno sodišče potrdilo vladno odločitev za nakup vojaških oklepnikov, je premier Janez Janša prižgal zeleno luč obrambnemu ministru Mateju Toninu, da podpiše dogovorjeni posel. Zmagovalec volitev tedaj ni protestiral. Ob razkritju ministrskih imen pa se je osokolil in napovedal uporabo vseh pravnih sredstev, da nakup anulirajo. Od kod nenadni preobrat? Prvi mož Levice Luka Mesec je pojasnil: Tudi na točki, kjer smo si bili narazen, pri vprašanju oklepnikov, smo prišli do zaključka, da koalicija v nastajanju nakupu oklepnikov nasprotuje. Preprosto – Golob, ki je zagovarjal vojaški nakup, se je vdal zahtevi partnerjev. OK, sklepanje sodelovanja pač zahteva, da se kdaj tudi veliki zmagovalec ukloni malemu. Toda to pomeni, da so se izza nasmehov pred kamerami skrivali resni konflikti. Kar je sicer običajna politika, nenavadna je le inertnost osrednjih medijev, ki sledijo le razigrani sliki koalicijskih partnerjev, ne da bi sami poskusili predstaviti javnosti, kje potekajo spopadi med zavezniki. Novi nauk za državljane – ne verjemi medijski sliki idile.

Promocijo vodij LMŠ in SAB v ministrsko orbito sicer spremlja razlaga, da sta se žrtvovala za Golobovo zmago in zdaj prejemata poplačilo. Kako pa sta se žrtvovala? Agilno sta sodelovala v kampanji, tolkla s filipikami po sedanjem premieru in napovedovala svoj izdaten volilni uspeh. Kje je tu žrtev? No, najdemo je v njunem molku do pohoda Gibanja Svoboda, nista izrekla nobene ostre, kaj šele sarkastične pripombe na račun tekmeca, ki je pokopaval njuni stranki. Ker je politika racionalna, je razlaga le njihov predvolilni dogovor o kompenzaciji. Kar je očitno tudi v primeru poslanca LMŠ Roberta Pavšiča, ki si ga je bodoči mandatar izvolil za sekretarja parlamenta. Dr. Golob, ki je nastopal s hvalnico strokovnosti, je za visoko uradniško mesto, ki so ga doslej zasedali le diplomirani pravniki, ekonomisti, etc., zahteval – srednješolca!?

A to so le simbolni drobci, prva poteza prihajajoče oblasti bo sprejetje novega zakona o RTV SLO. V vojnem času gospodarskih turbulenc malo nenavadna prioriteta, ki je vprašljiva s stališča državnosti. Menjavanje vlad predpostavlja stabilnost, ne pa da novi oblastniki najprej spremenijo pravila igre, ki jih mimogrede v zadevi nacionalke niti ni sprejela zdajšnja vlada, ampak so jim sledile odhajajoča, Šarčeva, Cerarjeva, Bratuškina, Jankovićeva, Pahorjeva (z neuspešnim poskusom ministrice Širce) ter še dve prejšnji Janševi vladi. Poldrugo desetletje sistem vodenja nacionalne RTV ni bil krucialno vprašanje demokracije, četudi so aktualne koalicije s parlamentarno večino vsakič ustrojile sestavo programskega sveta po svojem političnem okusu. Narava tega sveta je pač ta, da so nove vlade stisnjenih zob sprejele svetnike nacionalke in so vsakič počakale, da se jim je iztekel mandat in so potem imenovale svoje.

A Robert Golob pravi, da bo on depolitiziral največjo državno medijsko hišo. Politik bo torej izvedel depolitizacijo? Zgodba spominja na vladajočo LDS, ki je v devetdesetih hotela prevzeti vpliv tako, da je dvakrat odstavila tedanjega generalnega direktorja Žarka Petana. O teh časih sicer priča odlična knjiga televizijca Lada Ambrožiča Spotikanja. Režiser in pisatelj Petan ni bil politik, bil je politični zapornik v starem režimu in pikantni aforist in komediograf. Kako ga torej odstaviti, da bi jih teve kamere snemale iz svetlejših perspektiv? Tako kot nova Golobova LDS se je tudi Drnovškova LDS lotila zadeve strokovno in sprejela novi zakon o nacionalki. A seveda ne takega, ki bi veljal za vnaprej, ampak so po njegovem sprejetju še enkrat glasovali o direktorju ter odstavili Petana. Ta se je pritožil na Ustavno sodišče in se vrnil na prejšnji položaj, a zmaga je bila kratka, saj so ga potem še enkrat umaknili tako, da so ga prisilno upokojili. A ker ni bil karierni direktor, temveč pisatelj, se je po gosposko umaknil in se ni več pritožil.

Nagla sprejemanja zakonov o RTV SLO so vedno znak za alarm. Tokrat so pobudnik resda civilna združenja - 8. marec in njegovi so predložili nov zakonski predlog. Skupine, ki so se pred volitvami izkazale kot podpornik antijanša gibanja. A to je zakon, ki zadeva vse, ne le zmagovalce, ampak tudi poražence volitev in njihove simpatizerje. In nacionalka je medij, ki naj odraža številne poglede, torej tudi takšne, ki so diametralno nasprotne »Glasu ljudstva«. Če bi torej snovali zakon za vse, je vanj nujno vključiti in iskati konsenz tudi s pogledi, s katerimi se sami ne strinjamo. Projekt, ki zahteva dolgo, široko in polemično razpravo, vsedržavni in ne vladni projekt.

A ker je praktično to utopija, velja v danih okvirih poiskati najbolj demokratično rešitev. Stremeti torej k nazorsko uravnoteženim oddajam, v avtorskih projektih, kot je Studio City, pa namesto njegove obglavitve vpeljati še pendant, denimo pod imenom Studio Domovina oziroma v obrnjeni parafrazi newyorškega Village Voice.