Vera v znanost ni dovolj

N'toko

13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Žive meje

Danes se nam je neprijetno spomniti na duhamorne mesece koronakrize, čeprav bi nam to verjetno koristilo. Koristilo bi na primer, če bi se spomnili vseh izjav medijskih in strokovnih avtoritet, ki so se izkazale za zgrešene. Da bi analizirali, kako so vidni izobraženci prisegali na vsemogočnost cepiv, čeprav izkušnje velevajo, da imajo tudi cepiva omejen domet in učinkovitost, pa spet zagovarjali sproščanje nujnih zaščitnih ukrepov za cepljene, čeprav so ti množično zbolevali, ali se celo zavzemali za invazivne nadzorne posege, ki dokazano niso imeli učinkov. Ne glede na njihovo znanje in dobre namere je cepilna strategija sprožila širok upor in klavrno propadla, nihče pa se ni resno vprašal, zakaj. Ta neuspeh med t. i. zagovorniki znanosti ni porodil premislekov o zmotnem pristopu, ampak nasprotno: mnogi so še utrdili prepričanje o svoji nezmotljivosti, za neuspeh pa so krivili antivakserje in dezinformatorje – ljudi, ki ne verujejo v znanost. Problem naj ne bi bil v slabi strategiji, ampak v heretikih, ki so ljudem omajali vero. Ko bi le lahko odstranili lažne informacije z neta, ko bi le Mark Zuckerberg bolj cenzuriral Facebook, ko bi le Spotify ukinil Joeja Rogana in Dnevnik odpustil Tomaža Mastnaka … potem bi s sveta pregnali tudi covid-19!

Vztrajanje pri takšni mentaliteti utegne imeti še bistveno hujše posledice, saj znanstvenike, intelektualce, novinarje in politike čaka še ena neprijetna naloga: množice morajo prepričati o nujnosti energetske tranzicije. In po prvih odzivih sodeč bodo ponovili vse napake cepilne strategije – pokopali so jo tekmovanja med državami, neenakomerna globalna distribucija ter posledični nastanek novih odpornejših sevov. Kapitalistične države s svojo tržno logiko enostavno niso zmogle učinkovito precepiti niti lastnega prebivalstva, kaj šele vsega sveta. In ker ljudje niso mogli videti pozitivnih učinkov te nedelujoče strategije, so izgubili zaupanje v vse, kar jim avtoritete govorijo. Zdaj lahko podobno zgodbo opazujemo z ukrepi za prehod na obnovljive vire. Znova vidimo nezmožnost tržnih mehanizmov, da bi poskrbeli za dovolj hiter in celosten poseg v proizvodnjo energije. Znova vidimo delitev na prvo- in drugorazredne države, izigravanje pravil in oportunistične zaslužkarje, ki nam prodajajo čudežne rešitve. In podobno kot se je v času cepljenja število smrti še povečevalo, se kljub »zelenim ukrepom« še naprej povečuje poraba umazane energije. Delavski razred ne more občutiti rezultatov te »tranzicije«, saj rezultatov ni! So le rekordno visoke cene goriva, kurilnega olja, kmalu pa celo elektrike, na katero stavijo kot pogonsko silo naše zelene prihodnosti.

Človek bi si mislil, da bodo naši glasniki razuma po vsem tem ubrali drugačen pristop. Že zdaj namreč vidimo, da strategija usmerjanja kapitalistov k zelenemu prehodu s subvencijami in davki ne more delovati. Kot se je pokazalo v zadnjih mesecih z energetsko krizo, niso upravljavci energetskih sistemov niti blizu temu, da bi nadomestili sedanje umazane vire z zelenimi. Povišanje cen emisijskih kuponov samo po sebi ne deluje, kajti če kupci nimajo na voljo alternativ, so pač prisiljeni kupovati enako energijo po višji ceni. Ali kot je razložil direktor Elesa Aleksander Mervar: »Če bi Teš v teh dneh na borzi prodal vso elektriko, ki jo bo proizvedel v prihodnjem letu, in sočasno kupil vse emisijske kupone, ki jih bo zaradi tega potreboval, bi imel v letu 2021 70 milijonov evrov dobička.« A namesto da bi se soočile s tem problemom, javne avtoritete na področju energetike znova s prstom kažejo na neodgovorne ljudi. Kolikokrat smo v zadnjih letih slišali izjavo, da »se bomo morali naučiti živeti z dražjo energijo«, da bo »treba spremeniti navade« in da je »konec lagodnega trošenja«? V nedavnem intervjuju za RTV je direktor Inovacijsko razvojnega inštituta Andrej Ferdo Gubina samozavestno pomodroval, da »bomo ljudi težje prepričali, naj z njo varčujejo, če je energija poceni«. Za kapitaliste torej spodbude, za ostale pa red in disciplina. Gubina gre v pogovoru še dlje in glasno pove tisto, kar večina načrtovalcev verjame zasebno: »Zeleni prehod bo moral nekdo plačati … Bolj smiselno je, da ga plačajo gospodinjski uporabniki kot industrija. V ozadju tega razmišljanja je, da mora industrija ostati konkurenčna tudi zato, da se ohranjajo delovna mesta.«

Kako naj na takšne izjave reagira nekdo, ki že mesece opazuje strmo rast svojih položnic, medtem ko plače kljub visoki zaposlenosti trmasto vztrajajo na enakem mestu? Ne le da takšna logika ustvarja upravičen odpor ljudi, ampak je tudi neznanstvena. Gospodinjstva porabijo le 24 % energije v primerjavi s 65 %, ki gredo za promet in industrijo, pri čemer je za največji delež industrijske porabe odgovorna le peščica podjetij. Že leta 2018 je raziskava Umanotere ugotovila, da nekaj največjih industrijskih porabnikov pokuri šestino vse energije v Sloveniji, v zameno pa ustvari le dobra 2 odstotka BDP in 3,5 odstotka zaposlitev. In kar je huje, ta potratna podjetja imajo od države zagotovljene večdesetmilijonske prihranke na račun nižjih trošarin in dajatev. Energetska prenova se torej več kot očitno ne bo zgodila tako, da bodo kapitalisti z visokimi cenami naučili babice ugašati luči in zapirati radiatorje! Poudarjanje naših škodljivih potrošniških navad zgolj preusmerja fokus stran od resnične naloge prestrukturiranja proizvodnega sektorja – nekaj, kar je za naše glasove razuma prevelik zalogaj.

Da bi kot družba izpeljali izjemno zahteven proces energetske tranzicije, od katere je odvisna naša prihodnost, bomo potrebovali veliko skupinskega truda. Podobno kot pri obvladovanju epidemije gre za vseobsegajoč projekt, ki od vseh nas terja prilagoditve. In kot pri obvladovanju epidemije gre za politični proces – mogoče ga je izvesti le z aktivnim sodelovanjem vse družbe, ne pa z inovativnimi rešitvami strokovnjakov, ki jim moramo ostali zgolj zaupati. Kaj se zgodi, ko politika in stroka vodita nepremišljen projekt brez sodelovanja ljudi, smo videli med epidemijo. In če sklepamo po odzivih na zeleno politiko, ki ne dela drugega, kot da ljudem povišuje življenjske stroške, če torej sklepamo po Rumenih jopičih v Franciji, po protestih v Kazahstanu, uporih v Indiji in drugod po svetu, potem lahko kmalu pričakujemo novi val ljudskih vstaj. Usmerjene bodo proti elitam in njihovi zeleni politiki, proti okoljevarstvenikom in njihovim maskotam. Rodile bodo nove populizme in demagoge. In naši razumniki se bodo znova spraševali, zakaj ljudje nočejo verjeti v znanost.