Opozicija pa nagaja

Bernard Nežmah

20. 5. 2022  |  Mladina 20  |  Pamflet

Vodja zmagovite stranke Robert Golob je soočen s predlogi tridesetih zakonov nove opozicije dejal, da so to otročarije, neumnosti in nagajanje. In glej čudo – osrednji mediji so takoj prevzeli njegovo terminologijo in tako sledimo podobi o uničevalni opoziciji. Če je bilo vlaganje zahtev Levice za referendume v minulih letih predstavljeno kot legitimna opozicijska poteza, ki poskuša blokirati implementacijo vladnih zakonov, je identični postopek sedaj razglašen za destruktivno nagajanje.

Ob besedi nagajanje dobimo prvo asociacijo na otroke, ki med igro nagajajo drug drugemu. V ustavi in zakonih države se političnim instrumentom dovoljenih oblik konfrontacij ne reče nagajanje. Celo obstrukcija, s katero poslanska manjšina onemogoči sklepčnost in razvleče postopek odločanja, ne spada med arzenal prepovedanega početja, ampak velja kot legitimna oblika nasprotovanja. Na sodnih procesih se odvetniki redno pritožujejo nad pristranskostjo sodnika in često že na začetku pravde terjajo, da višja instanca pred procesom odloči o njihovi zahtevi. V zadevi Balkanski bojevniki tako mediji niso pisali, da obramba z zahtevo po izločitvi prisluhov samo nagaja.

Pojem nagajanje je v slovensko politiko vpeljal Zoran Janković, ki je običajne geste svetniških in drugih antagonistov degradiral iz političnega dejanja v paglavski akt. Njegov nekdanji podpredsednik Golob je zdaj prevzel njegov besednjak. Mediji potez dosedanjega premiera Janeza Janše niso le povzemali in ponavljali njegove besede, ampak so jih sistematično interpretirali. Ko je v troje odšel v Kijev v času, ko si svetovni politiki tega niso drznili, smo prebirali pristavke, da je to naredil na lastno pest brez mandata EU, da je ukrajinski vojski povzročil varnostne zadrege etc. OK, zakaj ne, toda zdaj so se avtomatično postavili na Golobovo stran, in nekritično sprejeli njegov besednjak, ne da bi ga pretehtali tako, kot so poprej poteze minule vlade.

To, kar se dogaja v parlamentu, pač ni nagajanje, ampak je klasični politični spopad. Ko dnevni mediji kritizirajo SDS in NSi, da ne ravnata kot konstruktivna opozicija, brez kančka zadrege pozabljajo, da so stranke koalicije KUL dve leti sistematično rušile vlado, a jih niso obtožili za destruktivno silo. V demokraciji je pač tako, da se opozicijski poslanci trudijo, da bi spodnesli vladajočo koalicijo.

A o čem tokrat poroča medijski main-stream? Imamo mar ene, ki ustvarjajo, in druge, ki nagajajo? Dejstvo je, da Toninovi in Janševi parlamentarci ovirajo lahkotnost vladanja, ki si jo je začrtalo Gibanje Svoboda. Toda njen vodja je še pred zasedanjem novega državnega zbora napovedal, da bo razveljavil in nadomestil serijo zakonov, ki jih je sprejel njegov predhodnik. Ko je Borut Pahor prevzel vlado 2008 ni nastopil z govorom, da bo najprej eliminiral zakone, ki jih je vpeljala prejšnja vlada, tudi za njim Janša, Alenka Bratušek, Miro Cerar, ml. in Marjan Šarec niso nastopili z napovedmi, da bodo najprej eliminirali zakonske spremembe predhodnikov. Oblika kontinuitete je bila temelj sodobne slovenske politike. In če se vlada v odhajanju prek parlamenta upira Golobovim preobratom, je to logična poteza v antagonističnem duelu. A osrednji mediji ne poročajo in opazujejo konflikt, temveč se postavljajo na stran Goloba. Ta je izrekel, da bi imel novo vlado 3. junija, in naenkrat je to sveti dan, zvezda vodnica, ki bi ji morali vsi slediti. Kdor ne, pa nagaja in je destruktivec.

Uporaba besed preoblikuje realnost. Časnik Dnevnik je prvo sejo državnega zbora naslovil – Konec revolucije, Dočakali smo konec desne revolucije, dobili smo nov državni zbor. Bralec, ki je mislil, da je doživljal dve leti sodobne zgodovine, ki ju je lahko živahno preživljal na ulicah vzklikajoč proti 14. vladi, je izvedel, da je potekala revolucija, ki jo je končalo Gibanje Svoboda.

Kako presoja stvarnosti izgubi vse okvire, ponazarja zgled iz Kijeva, kjer sodijo ruskemu vojaku Vadimu Šišimarinu, ker da je je ustrelil ukrajinskega civilista.

Če soldat ubije civilista, je nedvomno zločin. In Šišimarin je morda tak zločinec. Toda iz Ukrajine že javljajo, da je obtoženi uboj priznal pred sodiščem in da imajo dve priči, ki to potrjujeta. Prva je vdova ubitega, drugi je vojakov tovariš, ki je padel v ukrajinsko ujetništvo. Nič pa o besedah njegovega odvetnika. Ali ima obtoženi zagovornika, ki ga brani, ki opozarja, da priznanje v ujetništvu nima teže, ki zahteva rekonstrukcijo dogodkov, ki izpodbija izpoved drugega ruskega vojaka, ker jo je dal v zaporu? Vsak kriminalec na zahodu bo v medijih na procesu nastopil z advokatom, ki bo govoril njemu v prid. Še več, ukrajinska vrhovna tožilka je proces pospremila, da bo to zgled za vse ruske vojake v Ukrajini. Sojenje, ki spominja na povojne procese v partijski Jugoslaviji. In kaj stori pojem novinarske profesionalnosti the Guardian? Malo se začudi – zelo neobičajno je, da se sodni proces začenja, medtem ko spopadi še trajajo, in da je to brez precedensa, da to izvedejo v nekaj tednih. Nič pa o montiranem procesu. Si je predstavljati svetovno ogorčenost, ko bodo isto počeli v Rusiji, ko bodo ujeti ukrajinski vojaki sami sebe obtoževali za vojne zločine?