Na svoji zemlji

Janko Lorenci

20. 5. 2022  |  Mladina 20  |  Kolumna

Rodovitna zemlja, prst, je majhen čudež, edinstven izdelek sodelovanja mrtve in žive narave. Brez nje ne moremo, nenadomestljiva je. Mala Slovenija je ima malo, a ravna z njo kot svinja z mehom – na veliko jo pozidava in zastruplja. Taka zemlja umre, ni več rodna.

V tej državi vsak dan izgubimo slabih deset hektarov obdelovalne zemlje. Kmetijskih zemljišč je zdaj celih 15 odstotkov manj kot pred tremi desetletji. Po letu 1970 smo pozidali več kot sto tisoč hektarov kmetijskih površin, občine pa nameravajo tako uničiti še 60 tisoč hektarov.

To je dramatično izgubljanje redke in nepogrešljive skupne dobrine. Zato seveda šepa tudi samooskrba. Za trajnostno oskrbo s hrano naj bi zadostovalo okoli 2000 kvadratnih metrov obdelovalnih površin na prebivalca, mi jih imamo na voljo le približno 800. Veliko hrane uvažamo, zdaj pa zaradi ukrajinske vojne grozi širše pomanjkanje.

V tem kontekstu je Janševa vlada mesec pred volitvami odločila, naj bi državne gozdove na zemljiščih, ki veljajo v občinskih prostorskih aktih za kmetijska, sekali in spreminjali nazaj v kmetijska zemljišča. S tem spodbujamo kmetijstvo in krepimo samooskrbo, je rekel takratni kmetijski minister.

Slišalo se je razumno, toda okoljske organizacije so se sekanju odločno uprle. Razlogi: že zdaj je za kmetijstvo neizrabljenih nekaj tisoč hektarov državne zemlje. Enkrat z gozdom zaraščeno zemljo je zelo drago znova usposobiti za kmetovanje. Poleg tega ministrstvo ne ve, koliko je tako poraščene zemlje in kakšno je zanimanje za novo zemljo. In glavni očitek: dobra zemlja se še naprej pozidava, glede tega pa politika, načelno zaskrbljena za samooskrbo, ne reče ne bev ne mev.

Skratka, Janševa vlada je pred volitvami in v psihozi ukrajinske vojne potegnila še eno propagandno potezo. Ali pa vsaj pokazala nevednost in neracionalnost. S tem je nadaljevala tradicijo prejšnjih vlad: uradna skrb za kmetijsko zemljo je velika, a to je le videz.

Kaj pravzaprav tako požira dobro zemljo? Eden glavnih vzrokov je razpršeno poseljevanje in s tem povezano pozidavanje. Zemlja izginja tudi pod velikopoteznim asfaltiranjem, tesno povezanim z našo mahnjenostjo na cestni promet. Svoje prispeva razdrobljenost na občine: leta 1970 jih je bilo 60, zdaj jih je več kot 200. In vsaka občina bi kaj zidala, najraje na kmetijski zemlji, ki je prepoceni. Hkrati razdrobljenost na neštevilne občine onemogoča širše prostorsko načrtovanje in racionalno izrabo zemljišč. Prostorski kaos in parcialno prilaščanje prostora in zemlje sta tako neizbežna, najbolj izrazita pa sta na ravninskih območjih, kjer je največ dobre zemlje. Tam so apetiti po njej največji in tam je največ kandidatov za zemljo, ki veljajo za pomembnejše in donosnejše od kmetovalcev.

Nasploh se z zemljo na veliko manipulira. V občinah, pravijo poznavalci, se laže uveljavljajo ozki lokalni in zasebni interesi, beri: kmetijska zemljišča se zlahka spreminjajo v zazidalna. Veliko je špekulativnih nakupov, s katerimi pride dobra zemlja v roke tistih, ki so na prednostni lestvici za nakup šele na četrtem, petem mestu, čeprav naj bi prednost imeli kmetje. Razlika med ceno obdelovalne in zazidalne zemlje pa je absolutno prevelika.

Prelom se je zgodil pred desetimi leti, ko je vlada odškodnino za spremenjeno namembnost kmetijske zemlje drastično znižala. Zdaj znaša cena najboljših kmetijskih površin desetinko cene zazidljivih zemljišč. Tako je zemlja izgubila najboljše varovalo in tako ni čudno, da hočejo v občinah pozidati toliko kmetijske zemlje ali da lahko to ali ono magno postavijo na najrodovitnejši prsti.

Skratka, politika je zemljo zavestno razvrednotila, ravnanje z njo pa večinoma prepustila lokalnim ravnem. Nadzora ne izvaja, nad stanjem pa nima resnega pregleda. Posledici sta splošna razpuščenost in izgubljanje dobre zemlje iz leta v leto, iz desetletja v desetletje. Pod levimi in desnimi vladami.

V bistvu se z zemljo dogaja to, kar vidimo na nepremičninskem področju, pri brezumni razprodaji državnega premoženja, pri sesuvanju javnega zdravstva … Politika je izgubila občutek za skupno dobro in tako dopušča, da se skupne dobrine – voda, zemlja, državno premoženje, veliki javni sistemi – drobijo, privatizirajo, postajajo plen posameznikov in korporacij. Take ne služijo več skupnosti.

V glavah politike, lokalne in centralne, zemlja in kmetovanje nista vrednoti. S tako miselnostjo si dobesedno spodkopavamo tla pod nogami. S tako miselnostjo ostaja zeleni prehod, prva razvojna zapoved 21. stoletja, mrtva črka na papirju. Trenutno je vojna v Ukrajini problematiko hrane, kmetijske zemlje in samooskrbe nekoliko potisnila v ospredje. Vojne so grozna stvar, a vse se prej ali slej končajo. Procesi, kakršne vidimo pri ravnanju z zemljo, pa tečejo tudi v miru, neprestano in nezadržno.

To uničevanje skupnega premoženja nacije se mora ustaviti. Še zlasti, ker se pogrezamo v krizo okolja, ko elementarne stvari, kot so voda, zemlja, hrana, po definiciji postajajo prva prioriteta. Kmetijsko zemljo bo treba napraviti nedotakljivo – brez izjem mora biti namenjena le obdelovanju. Prepoved bi morala biti absolutna in vpisana v ustavo. Znotraj tega pa bo treba ozdraviti tudi kmetijstvo – predvsem tako, da bo nehalo uničevati dobro zemljo s pretirano kemijo. Pa tudi tako, da bodo ustrezno podporo dobili ne samo manjši kmetovalci, ampak tudi veliki kmetijski sistemi, ki lahko, kot pravi agrarni ekonomist Aleš Kuhar, edini pridelajo dovolj hrane.

Smo država sredi dolgega procesa razpadanja skupnih vrednot in dobrin. V tako stanje nas je pripeljala predvsem politika, ki pred očmi nima celote, še manj prihodnost. Od nove oblasti pričakujemo, da bo mislila na res pomembne stvari in ustavila te pogubne procese.