Ni časa za demokracijo

Bernard Nežmah

27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Pamflet

V Kijevu so na dosmrtni zapor obsodili tankista Vadima Šišimarina z obtožbo, da je ustrelil 62-letnega civilista na kolesu. Glavni dokaz sta bila njegovo priznanje in potrditev njegovega sobojevnika, toda oba ruska vojaka sta že mesece v zaporu brez stikov z zunanjim svetom. Tako je nekoč počela inkvizicija, ki ji je zadoščalo priznanje obtoženke, da je čarovnica in že je končala na grmadi. V tridesetih in štiridesetih so na stalinističnih procesih obtoženi sami sebe obtožili izdajstva in končali pred strelskim vodom. No, vseeno obstaja razlika, ukrajinska država mu je določila zagovornika in advokat Viktor Ovsjanikov, ki z obrambo sicer ni motil procesa, je po sodbi napovedal pritožbo, rekoč, da je sojenje potekalo pod družbenim pritiskom, ki je vplival na odločitev sodišča.

In to so mirno pogoltnili angleški in francoski mediji. Parižan Jacques Verges se je zapisal v zgodovino kot hudičev odvetnik, saj je branil alžirske teroriste v šestdesetih, nacista Klausa Barbieja, Slobodana Miloševića, palestinske teroriste etc. Toda to ni počel v iskanju pravnih lukenj, temveč tako, da je primerjal početja obtoženih z aktualnim državnim aparatom. Barbie je med drugo vojno v zaporih mučil francoske upornike, da bi iz njih izvlekel priznanja, toda natanko isto je počela francoska policija z ujetimi alžirskimi revolucionarji. V obrambah često ni uspel, je pa na sodišču energično branil svoje kliente ter zadeve še bolj podrobno pojasnjeval medijem. A pojdimo bližje. Na procesu zoper četniškega vodjo Dražo Mihailovića je njegov odvetnik Dragić Jovanović zahteval, da iz Amerike pridejo vojni letalci, ki naj sodišču izpovedo, kako so jih četniki reševali pred Nemci. V sojenje je vnašal dokaze v prid obtoženemu, tako da je predsednik vlade Josip Broz-Tito na mitingu v Cetinju besno napadel advokata, kako da brani klienta v nasprotju z interesi naših narodov in se sam obnaša kot narodni sovražnik!!! Jasno, Mihailović je bil obsojen na smrt, kasneje pa so zaprli še advokata zaradi sovražne dejavnosti proti Jugoslaviji. Ker je zaprti hitro umrl, je njegova vdova zahtevala obdukcijo, a jo je oblast zavrnila, da ji ne morejo predati trupla, ker zapornik še ni odslužil kazni.

Tudi na Slovenskem so leta 1943 organizirali sodni proces proti vojnim ujetnikom. V Kočevju je tako partizansko sodišče na smrt obsodilo skupino članov vaških straž, legionarjev in drugih protikomunistov, a to na hitrem procesu, kjer obtoženi niso smeli izbrati svojih odvetnikov ne pozvati obrambnih prič. V času vojne pač ni bilo časa in priložnosti za takšno sojenje. Bilo je še huje kot danes v Kijevu, saj so obsojene postrelili, še preden bi se lahko pritožili na sodbo.

Moderna Slovenija montiranih procesov trenutno ne pozna, je pa v bitki s časom. Rabelj čas tako priganja mandatarja Roberta Goloba, ki si je postavil za cilj v rekordnem času zamenjati staro vlado. Ko bi bila to njegova kaprica, bi bilo še OK, a so to agendo vzeli za svojo mediji, ki svet prikazujejo skozi njegovo prizmo, kjer se Janševa vlada z vsemi štirimi oklepa oblasti. A zadnjič se je zgodil čudež. Uroš Slak je na POP TV gostil pravno korifejo in prvega pravosodnega ministra prof. Rajka Pirnata. Mož, ki je bil v minulih letih neizprosen pravni kritik tedanje vlade, je hladno izrekel, da je napovedano Golobovo hitenje s predstavitvijo ministrov v parlamentu, ko bi skrajšal zapovedane termine, kršenje poslovnika in postave. Preprosto, procedure so tu zato, da jih oblastniki spoštujejo, tudi Golob, pa četudi se mu mudi. Mandatarjeva želja po hitrosti ne sme eliminirati proceduralnih pravil. Tako profesor prava Pirnat. Osrednji mediji imajo več težav s percepcijo demokracije. Niso pograbili Pirnatovih besed in naslovili udarnih člankov – Golob ruši pravno državo. Ko bi denimo na naslednjih volitvah Janša premagal Golobove in kanil v novem rekordnem času odstraniti predhodno vlado, bi se usulo po njem – revanšizem, nespoštovanje prava etc.

A ko pogledamo napovedi opozicije, da bo poskušala z referendumi ustaviti načrt nove vlade, da postavi nov zakon o RTV SLO, smo resda lahko začudeni nad lahkotnim vihtenjem referendumskih napovedi. Toda leta 2005 je prva Janševa vlada prav tako pripravljala zakon o nacionalki. V parlamentu je šlo počasi, seje sta blokirali LDS in SD z obstrukcijo, po široki javni razpravi pa je v parlament prinesel zbrane podpise za razpis referenduma novinarski veteran Marjan Sedmak. Poslanska večina ga je kajpak zavrnila, toda nato sta vskočili spet LDS in SD in zahtevali referendum. Tedanji časopisi ne hranijo člankov o nagajanju opozicije, še manj očitkov, da sta poraženi stranki na volitvah dobili ukor ljudstva in naj molčita. No, koalicija Janševih je ravnala pravno korektno, sprejela referendumsko zahtevo in na referendumu z manj kot odstotkom zmagala.

Še pred parlamentarnimi dueli o spremembi zakona o RTV SLO se je zgodila stavka v osrednji medijski hiši. Spektakelsko prepričljiva sporoča o ogroženosti novinarske avtonomije, tako da se opazovalec lahko postavi na njihovo stran. Jasno, da bo proti cenzuri. Toda, kako ta cenzura poteka, ali je to povsem običajna uredniška hierarhija, kot je potekala tudi pred tem? Smo v medijih zaznali primerjavo zdajšnjih in poprejšnjih načinov urednikovanja? Ni prostora za svobodno mišljenje, ki bi izhajalo iz argumentov.

Na nacionalki me je, priznam, presenetila Tarča Erike Žnidaršič, ki je staro maniro globokega vrtanja po početjih vladajočih prenesla tudi na prihajajoče. Niti malo ni spominjala na držo hlapca, pardon – dekle. Ima pa stavka tudi lepotno napako: njen moto nismo nikogaršnji hlapci sledi besednjaku mandatarja Goloba, ki je v politiko vnesel slogan, da ne bomo hlapci. Hudiča, kdo za vraga pa je v tej državi že videl kakšnega hlapca!!! Celo tajnikom, osebnim varnostnikom in propagandistom direktorjev in oblastnikom nihče ne reče hlapci.