Samo pomoč

N'toko

27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Žive meje

Internet me hoče na vsak način spremeniti v boljšega človeka. Ko odprem katerikoli video na YouTubu, se moram najprej prebiti skozi 15 sekund tega ali onega motivacijskega govorca na temo, kako postati bolj produktiven, kako se znebiti bolečin v hrbtu ali kako posnemati deset navad milijarderjev. Nič bolje ni z mojim Facebook feedom, kjer se med objave prijateljev vrivajo najrazličnejši strokovnjaki s svojimi desetimi koraki do boljših odnosov in coachi s svojimi programi za popolno telesno transformacijo. Vse to se v drugi obliki ponovi celo v mojem poslovnem inboxu, kjer me vsa možna društva in celo javni zavodi vabijo na svoje antistresne treninge. Od kod vse to? Mar nisem dal vseh svojih podatkov spletnim korporacijam ravno za to, da bodo njihovi algoritmi pametno prilagajali oglase mojim potrebam? Star sem jebenih 40 let, od kod jim ideja, da hočem zdaj spremeniti prav vse na sebi? Nič ne rečem, kakšen nasvet je lahko koristen ali inspirativen, ampak čedalje težje se spopadam s to armado ljudi, ki z vseh odrov kričijo, naj stopim v stik s svojim notranjim jazom.

Tako imenovana self-help industrija ni nekaj novega, panoga je uspešno gomazila naprej skozi vse faze sodobnega kapitalizma in se nekako dotaknila vsakega izmed nas. Spremljala je moje odraščanje v ZDA, kjer so se v zlati dobi neoliberalizma 90. s TV-ekranov bleščali zobje Tonyja Robinsona in odmevali pomirjujoči toni Deepaka Chopre. Najbolj gledana oddaja Oprah show je bila eno samo naštevanje »pravil za uspeh«, vsaka knjižna uspešnica pa nas je učila, da v sebi nosimo finančnega bojevnika, ki samo čaka, da ga odkrijemo. Self-help je bil takrat duhovni odmev ekonomske doktrine, ki je verjela v vsemogočnost trga, da nagradi naše osebnostne vrline in kaznuje njihovo pomanjkanje. Pri nas se je pojav kazal v uspešni karieri Smiljana Morija, Savine Atai in drugih coachev za življenje. Kriza neoliberalizma, ki je pokopala optimistični pogled na trg, pa je zasukala tudi smer industrije self-helpa, ki je poiskala nove odjemalce v razočaranih in izčrpanih mladih. Nekateri so se od pravil za uspeh usmerili v medikacijo porazov, popularizirali so termin »izgorelost« in nas začeli učiti, kako ohraniti optimizem ob vse večjih pritiskih (dober primer tovrstnega obrata je pri nas Aljoša Bagola). Drugi so se radikalizirali in prvotnemu new age misticizmu dodali nekaj šovinizma in desne politike, sodobni guruji, kot je Jordan Peterson, pa so s svojimi pravili za življenje osvojili YouTubove algoritme in ustvarili tisoče posnemovalcev.

Skozi vse te faze so meščanski levičarji, z mano vred, ostro kritizirali to industrijo v vseh njenih pojavnostih. Opozarjali smo na to, kako self-help spreminja družbene probleme v individualne, kako ustvarja kulte osebnosti, kako spreminja javne sisteme pomoči s kvazistrokovno samoterapijo, kako namesto odpravljanja vzrokov za stiske uči ljudi živeti z njimi … Kasneje smo opozarjali, kako briše ekonomske vzroke za izgorelost in jih predstavlja kot stvar osebne miselnosti ali kako različni guruji vabijo mlade moške v konservativne svetovne nazore. Petindevetdeset odstotkov samopomoči je pač prazen marketing – način, kako iz tesnobnih ljudi iztrgati še kakšen evro za ta ali oni seminar, knjigo ali čudežni napitek. Vse to pa kakopak ni preprečilo, da naši starši ne bi kupovali knjig Louise Hay ali naši bratranci poslušali pogovorov z Jordanom Petersonom. Vsa desetletja mojega odraslega življenja se self-help industrija uspešno razvija, prilagaja in raste. Danes je vredna več kot 13 milijard dolarjev.

Vprašanja »Kako živeti?« v času vsesplošnega individualizma očitno ne smemo kar tako jemati za samoumevnega. Prav meščanska levica, ki je nekoč opozarjala na prevare self-help industrije, je morda najboljši dokaz za to, saj so pod pritiskom kapitalističnih procesov tudi leve in celo aktivistične organizacije same postale žrtve self-help kulture. Pred kratkim mi je v inbox priromalo vabilo na delavnice proti izgorelosti v nevladnem sektorju, ki na las spominjajo na korporativne antistresne delavnice v 90. Kar težko je verjeti, da se kritični družboslovci, zaposleni v javnih zavodih in NVO-jih, danes učijo preganjati stres z »gibanjem in ustvarjalnostjo« na identičen način, kot to počnejo izgoreli uslužbenci ameriških korporacij. Kaj moremo, ko nimaš svojega sindikata in si soočen s prekarnimi zaposlitvami in velikimi pritiski, si pač prepuščen na milost in nemilost self- help gurujev, pa če si še tako kritično misleč.

Na levici smo ob vseh tehtnih kritikah preprosto spregledali dejstvo, da je samopomoč nujna komponenta sodobnega življenja. Živimo v svetu, kjer niso razpadle le stare družinske, vaške in plemenske strukture, ampak so se tudi državne vzgojne in izobraževalne ustanove umaknile kaosu trga. In kjer se stari načini vstopa v družbo sesujejo, mora vlogo povezovalca prevzeti neka nova avtoriteta – pa naj gre za Benjamina Franklina, ki je na prelomu 18. stoletja mlade Američane učil »13 vrlin za življenje« ali Nikolaja Černiševskega, ki je v uspešnici »Kaj storiti?« nadobudnim revolucionarjem (med njimi tudi Leninu) svetoval o politični strategiji in romantičnih odnosih. Najzanimivejši so zagotovo primeri, kjer ljudje sami, brez osrednjih avtoritet ali gurujev, skupinsko iščejo možnosti spopadanja s sodobnimi stiskami, kot na primer počnejo skupine anonimnih alkoholikov ali žrtev spolnega nasilja.

Nekaj optimizma lahko zagotovo najdemo v dejstvu, da si tudi v svetu, kjer divja neusmiljena bitka za viri in vojna vsakega proti vsakomur, ljudje prizadevamo postati boljši. In če samopomoč že ne more izginiti, se morda lahko po zgledu samoorganiziranih in revolucionarnih skupin vsaj spremeni v kaj drugega, morda pa celo dobi levo politično komponento. Boj proti izgorelosti namreč ni le kup vaj, ki jih naredimo v svoji sobi, ampak je boj proti slabim pogodbam in dolgim delovnikom. Boj proti osamljenosti, odvisnosti ali depresiji je boj proti kapitalistični potrošniški družbi. Skratka, da bi samopomoč preskočila iz sedanje šarlatanske faze, mora postati samoorganizacija. In morda obstaja možnost, da v tem procesu kdo izmed nas tudi dejansko postane boljši človek. V najboljšem primeru pa vsaj človek, ki nima časa za spletne life-coache.