Pozabljajoči snovalci javnega mnenja

Bernard Nežmah

3. 6. 2022  |  Mladina 22  |  Pamflet

V nedeljo so spletne strani nacionalke in POP TV poročale o razpadu bojne moči ruskih agresorjev v Ukrajini. Branilci so jim med drugim uničili tretjino tankov, tako da je Putinova armada primorana uporabljati več kot 50 let stare tanke T-62. Par dni kasneje beremo o uspehih ruske ofenzive v Donbasu, kjer so osvojili že dve tretjini ključnega mesta Severodoneck. Kaj se je torej zgodilo? Možnosti sta dve. Ali so tankisti v polstoletnih tankih dosegli preboj, ki ga poprej mesece niso uspeli v najsodobnejših oklepnikih? Kar bi impliciralo, da je modernizacija vojske nesmiselna, ko pa so arhivska orožja učinkovitejša. Druga razlaga deluje bolj stvarno, a sporočila ukrajinskih oblasti o silnem uničenju sovražnikove oborožitve postavi za laž.

Nauk za medijskega bralca je na dlani – ne verjemi na besedo akterja v spopadu, kadar ta pravi, da pripoveduje resnico o svojem nasprotniku. A to ne velja le za vesti iz Ukrajine, marveč tudi iz domovine.

Prva cenzura je selekcija spomina. 31. maja 1988 se je začela afera JBTZ, ko sta vojaška in civilna policija aretirali častnika Ivana Borštnerja in kolumnista mladine Janeza Janšo, v naslednjih dneh pa je sledila še aretacija urednika Davida Tasića in nalog za aretacijo odgovornega urednika Francija Zavrla. Preprosto, v zraku je bila kastracija takrat najbolj kritičnega časnika, ki ni bil v rokah zveze komunistov. Domači partijski vrh je v sodelovanju z vojaškimi strukturami izvedel najhujši napad na množični medij v zgodovini Slovenije. Nikoli poprej ne kasneje nobena oblast ni skušala eliminirati treh izpostavljenih časnikarjev z brutalnim ukrepom, ko jih je izza pisalnih miz prestavila v ječo. Vsekakor zgodovinski dogodek. A tokrat ne POP TV, ne nacionalka nista v osrednjih dnevnikih omenili zadeve JBTZ, in glej čudo – tudi osrednja časnika Dnevnik in Delo ne!?????

Po volitvah mi je prijatelj, ki ni simpatizer Janševe vlade, zaskrbljeno rekel: glej Vukovićeva s portala Necenzurirano je dobila za svetovanje od Golobovega GEN-I 100 tisočakov, a veš, koliko dela imamo v založbi, če hočemo od izdane knjige zaslužiti tisočaka? Toda osrednji mediji tega sploh niso hoteli raziskati.

Seveda ima prav. Ko so Novinarji brez meja objavili svetovno lestvico medijske svobode, so poantirali relativno slabo uvrstitev Slovenije. Kdor si je lestvico ogledal podrobneje, je opazil tudi padec Avstrije zaradi zlorabe kanclerja Sebastiana Kurza, ki je iz državnih sredstev plačal medijskim hišam, da so širile neugodne vesti o njegovem tekmecu Reinholdu Mitterlehnerju.

In zgodba o Golobovem plačevanju medijem? Raziskati jo je poskusil Planet Siol, a naletel je na ignoranco bodočega premiera, poskušal je z informacijsko pooblaščenko, ki pa si je pilatovsko oprala roke, češ da podjetje ni bilo v večinski lasti države, torej ni dolžno odgovarjati na vprašanja javnosti. A kljub vsemu – ali ni pomembno vedeti, kako in zakaj je plačeval novinarje? Z najboljšimi članki in oddajami avtorji potrebujejo kar nekaj let, da dosežejo takšno vsoto. Tukaj pa nihče ne ve, zakaj tako bajno plačilo. Prva misel je seveda ta, da je naročnik prek plačila financiral demonizacijo svojih vladnih predhodnikov. OK, morda je resnica drugačna, vendar bi za to potrebovali jasen uvid v Golobovo pogodbo z novinarko. Premier kajpak molči, vpletena tudi. Toda ko bi isto radovednost Planet Siola delili POP TV, nacionalka, Delo, Večer in Dnevnik in iz dneva v dan vztrajali po razkritju, to ne bi bila več obskurna tema, ampak relevantno vprašanje. V resnici – ali ni to osrednja tema, sploh, če hočemo spoznati delovne navade in strategije predsednika vlade, med njimi plačilo računov za nevidno delo???

Pri predstavitvi novih ministrov je zbodla napoved, da bodo na en mah ustavili vse postopke zoper demonstrante. Kot da gre za poplačilo nove vlade vstajnikom za njihovo pomoč pri dveletnem rušenju oziroma demoniziranju prejšnje vlade? Razumljivo je, da postopki padejo, če niso v skladu z zakoni in ustavo, tudi da sodniki najdejo razloge za oprostitev obtoženih. Pričakovali bi tudi, da nova poslanska večina sprejme novelo zakona, po katerem lahko ljudje prosto organizirajo proteste, ne da bi jih poprej prijavljali.

Ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon, ki pravi, da bo spremenila politiko tako, da se bo pridružila francosko-nemškemu vlaku, ni nasprotovala tovrstni amnestiji. Njen vzornik Emmanuel Macron je v času kovida in še prej proti rumenim jopičem poslal nad protestnike policijo z vodnimi topovi, nanje so streljali s patroni in jih stotine ranili, potem pa vpeljal res drakonske ukrepe, ko je državljane priklenil na domove s pravico poti do kilometra vstran. Slovenska vlada, ki obsoja predhodno zaradi rigoroznih ukrepov, si za svetilnik izbira takšno, ki je zoper protestnike uporabila občutno hujšo represijo!?

Napoved zunanje ministrice, da bo opustila sodelovanje z višegrajsko skupino držav ter jo med drugim nadomestila s tesnejšimi stiki z državami severne Afrike, ni začuda v osrednjih medijih povzročila nikakršnega odmeva. Vlade v Egiptu, Libiji, Tuniziji, Alžiru in v Maroku z delno izjemo slednjega veljajo za primer avtoritativnih režimov, saj sistematično onemogočajo svoboda govora in tiska, kršijo pravice žensk in s političnimi nasprotniki polnijo zapore. Njihovi nasprotniki lahko le sanjajo, da bi živeli pod Orbánom.

Ne da bomo dobili najboljšo vlado, kot pravi premier, dobivamo najbolj benevolentne provladne medije v novejši zgodovini