Pritlikavci

Janko Lorenci

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Kolumna

Rusija se je vojaško trdno zasidrala na petini ukrajinskega ozemlja. Kljub sankcijam se ekonomsko očitno ne bo zlomila. Če bi ji grozil vojaški poraz, bi utegnila uporabiti jedrsko orožje. Tudi zamenjave režima (Putinovega padca) ni na obzorju. Kijev še naprej dobiva vojaško in drugo pomoč Zahoda, a na bojišču je očitno nastal pat položaj. Vojna grozi, da se bo zavlekla v nedogled.

Sankcije so bile uvedene kot alternativa temu, da bi Zahod ob ruski agresiji stal križem rok ali neposredno vojaško posredoval. Oboje je bilo nesprejemljivo. Sankcije so potem Rusijo res oslabile, a hkrati podražile plin in nafto in Putina tako finančno okrepile. Evropa se ruskim energentom na hitro ne more odreči, Rusija pa lahko oboje prodaja tudi drugam in ima tako čas za prilagoditev. Pod črto: sankcije enako kot obilne pošiljke orožja Ukrajini predvsem podaljšujejo vojno.

Njene posledice čuti ves svet. Najbolj boleče svetovni jug, ki mu ponekod zaradi pomanjkanja hrane grozijo humanitarne katastrofe. Na razvitem Zahodu je najbolj prizadeta Evropa, ki se postopoma pogreza v stagflacijo, s tem pa v politične težave in spore med članicami. Če bi vojna segla iz Ukrajine, bi bila Evropa tudi vojaško najbolj ogrožena. Vendar še naprej slepo sledi Ameriki – čeprav je ukrajinska drama v osnovi nadomestna vojna Amerike z Rusijo, vojna, v kateri so Ukrajinci nadomestni ameriški vojaki, Evropejci pa ameriška ekonomska bergla. Vojni dobičkar je samo Amerika (ki noče močne, trdno povezane EU), pa še ta le kratkoročno; njen edini resni tekmec je Kitajska, ne stagnantna Rusija, vendar rine Moskvo in Peking v tesnejše povezovanje.

Evropo očitno vodijo pritlikavci in jo spreminjajo na slabše. Razvojne razlike v EU ostajajo velike in se celo večajo, skupnost tolerira avtokrate v svojih vrstah, eno in drugo pa jo rahlja in razjeda. Mehka moč Unije in njen relativni zunanji vpliv je temeljil na gospodarski potenci, demokraciji, socialnosti in tem, da se je lahko pogovarjala z Ameriko, Rusijo, Kitajsko. Po Ukrajini je še bolj podložna Ameriki, na pol v vojni z Rusijo, notranje bolj konfliktna, v gospodarskih težavah in na tem, da pozabi na zeleni preboj. Hkrati se pospešeno oborožuje.

V bistvu je Unija, dozdevno združena okoli Ukrajine, v globoki, a zanikani notranji krizi. Taka slabo prenaša zunanje motnje in se ob njih bodisi notranje razdrobi kot ob pandemiji ali nanje reagira zgrešeno kot glede ukrajinske krize. Ta čas zanemarja dve fundamentalni grožnji: nevarnost jedrske vojne in okoljsko krizo. Pri slednji je čas kritični dejavnik in maščevalo se bo vsako za zeleni preboj zamujeno leto. Glede jedrske vojne pa je celo na vrhuncu hladne vojne vladalo soglasje, da v taki vojni ni zmagovalca. Zdaj vrh Unije govori, da je treba jedrsko Rusijo premagati. Pri tem zapada dvojni morali in Rusijo demonizira, Ameriki pa gleda skozi prste. Toda s kompleksom voditelja sveta in obsedenostjo z močjo orožja (zanj porabi sama več denarja kot deset drugih najbolj oboroženih držav na svetu) je problematična tudi Amerika. Glede ruskih in ameriških zunanjih vojaških intervencij se je mogoče vprašati, ali je med ameriško demokracijo in rusko avtokracijo sploh še kaka razlika.

Amerika je prek Nata deloma zakuhala ukrajinsko krizo, ves Zahod pa zdaj to krizo obravnava zgrešeno. Še zlasti Unija, ki noče videti realnega stanja, ravna proti svojim interesom in dolgoročno ogroža celo svoj obstoj. Res jo vodijo pritlikavci, ki ne priznavajo, da nadaljevanje sedanjega stanja – vojaškega pat položaja, le delno učinkovitih sankcij in kočljive vojaške pomoči Zelenskemu – pomeni predvsem podaljševanje vojne in zaostrovanje vseh njenih posledic za nesrečno Ukrajino, za Evropo in svet. Pritlikavci nočejo videti, da je prava pot iz slepe ulice ena sama – čimprejšnji konec vojne in mir. Vojna Unijo razjeda kot rak in končanje spopadov je kategorični imperativ. To ne pomeni, da bi sankcije proti Rusiji in pomoč Ukrajini kar ukinili. Vendar gre oboje uporabiti z drugačnim namenom – ne za nadaljevanje vojne, ampak za dosego miru. To predpostavlja nekaj koncesij Rusiji (npr. odpravo sankcij) in pa pritisk na Ukrajino, da sprejme vojaško nevtralnost. Ukrajinska demokracija zelo šepa, a to Putinove brutalne agresije seveda ne opravičuje. Toda črno-belo slikanje Rusije kot absolutnega zla, Ukrajine pa kot absolutno dobrega ne vodi nikamor. Tako slikanje hoče sebi in drugim dopovedati: dobri smo tudi vsi, ki Ukrajino podpiramo. No, vsi pač niso in nasploh je v ukrajinski krizi malo nedolžnih.

Bolehna Unija je pomanjšana, čeprav manj črna slika sveta, ki se opoteka v slabo, pogubno smer. Globalno konfliktnost narašča, diplomacija se umika sili, vojne postajajo trajno stanje in priznano sredstvo za reševanje konfliktov. Hkrati že tičimo v vrsti kriz, ki ogrožajo civilizacijo, ali pa se pogrezamo vanje, reševati pa jih je mogoče samo z globalnim sodelovanjem. Pogoj za sodelovanje je mir. Willy Brandt, oče zdaj bledeče nemške mirovne politike, je rekel: Mir ni vse, a brez miru je vse nič.

Na prelomnici smo. Ali bo vojne konec ali pa bo vse še slabše za vse: več mrtvih bo, več revnih, več lačnih, bežečih in ogroženih.

V sedanji vojni psihozi je treba miru vrniti veljavo. Nekaj bi lahko k temu prispevala tudi Slovenija. Zakaj ne bi nova vlada, če je res ambiciozna, sama ali s kako zaveznico v EU, sprožila resne mirovne pobude? Odnos do ukrajinske krize v Evropi se počasi spreminja, z morebiti uresničeno pobudo bi koristili svetu in sebi. In si, praviloma capljajoči za drugimi, dokazali, da nismo pritlikavci, da znamo razmišljati širše kot lažni bogovi v Bruslju, Berlinu, Washingtonu.