O normalnosti

Janko Lorenci

17. 6. 2022  |  Mladina 24  |  Kolumna

Okrogli dve leti smo živeli v pandemiji in z janšizmom na oblasti. Obe nesreči sta sčasoma postali svojevrstna normalnost, prepredena z nostalgijo po času pred tem. Zdaj je janšizem ob oblast, korona pa se kaže v blagi obliki – smo se vrnili v normalnost?

Če smo se, je ta nova normalnost pogojna in lahko spet izgine. In na splošno velja, da se v staro normalnost ne moreš vrniti, ker jo nova nepreklicno izbriše. Ali drugače: zgodovina se ne ponavlja. Kakorkoli, z normalnostjo je križ; izmuzljiv pojem je in že definirati jo je težko. Morda bi jo lahko opisali nekako tako: stanje je normalno, če je večina z njim bolj ali manj sprijaznjena, ne žaluje preveč za prejšnjim stanjem in ne hrepeni vroče po novi normalnosti, vsaj tako ne, da bi se kolektivno uprla. Ta definicija ne pove nič o dejavnikih in trpežnosti normalnosti, npr. o tem, ali je taka po naši zaslugi, je ogrožena ali ne, in če je, ali jo ogrožamo sami ali kaka višja sila, denimo potres, epidemija, padec meteorita itd.

K izmuzljivosti normalnosti spada tudi to, da nobena ni iz enega kosa. V vsaki že tičijo kali njenega konca. Če npr. živimo v miru, a imamo veliko orožja in njegove vplivne proizvajalce, se lahko normalnost miru hitro spremeni v nenormalnost medsebojnega pobijanja ali vojne. Če so razvojne razlike v državi prevelike, ji grozi razpad. Itd. Poleg tega je normalnost v marsičem stvar občutenja, torej je zelo individualna in specifična. Pomembno je tudi, kolikšen delež prebivalstva čuti neko stanje kot normalno. Tudi če se zdi večini normalno, se vedno najde manjšina, ki ga ima za nenormalno. Primer: počutje zagrizenih janšistov po zadnjih volitvah.

Za vsako normalnost je značilna vsaj minimalna stalnost. A nobena normalnost ni večna, vse se spreminjajo in imajo svoj rok trajanja. Tako se je normalnost širokih hlačnic spremenila v ozke, zdaj pa morda spet leze narazen. Resnejši primer: nekoč se nam je življenje v Jugoslaviji zdelo neminljiva normalnost, zdaj te države že dolgo ni več. Po drugi svetovni vojni je bil kapitalizem nekaj desetletij kar socialen in reguliran od države, potem se je prevesil v turbokapitalizem, ki nam vlada še zdaj, njegova sicer vedno manj sprejemana normalnost pa nas vleče v nevarne vode.

Z normalnostjo se začnemo čustveno in drugače najbolj ubadati takrat, ko se stara normalnost prelamlja v novo. Prelomi so lahko izraziti (denimo ob volitvah, revolucijah, vojnah), lahko pa so počasni, plazeči se; tako smo se npr. postopoma, najprej zgolj čustveno, odlepljali od Jugoslavije. Če je prelamljanje počasno, smo kot pregovorna žaba v počasi segrevajoči se vodi; nenadoma se utegnemo osuplo znajti v čisto drugem svetu, daleč od nekdanje normalnosti. To po malem velja tudi za ukrajinsko krizo, ki sta jo skupaj zakuhali Amerika s širjenjem Nata proti vzhodu in Putinova Rusija, ki med drugim gradi na nostalgiji po nekdanjem imperiju in kjer si lizuni okoli novodobnega carja temu niso upali povedati, da ima dokaj zastarelo vojsko, ki Ukrajine ne bo zasedla čez noč.

Še hujši primer postopnega drsenja v novo normalnost je pogrezanje v ekološko krizo. Carji so tu zločinsko neodgovorne politekonomske elite, topovska hrana pa množice. Znanost urbi et orbi že več kot desetletje pošilja dramatična svarila, odzivi nanje pa so pisani: carji v bistvu ostajajo križem rok, posamezniki pa kakor kdo – nekateri to najbolj univerzalno in najusodnejšo krizo zanikajo, drugi pravijo, da se bodo že zmazali, saj so bogati, tretji si ne upajo več imeti otrok, četrti že trpijo lakoto ali bežijo iz domovin … Scela še naprej drsimo v novo normalnost strašnih suš, gorečih gozdov, poplavljenih obalnih ravnin … Križe in težave pri opisovanju normalnosti lepo ilustrira pandemija. Ne vemo dobro, kdaj, kje in kako se je začela, in pojma nimamo, kdaj, kje, kako in ali sploh se bo končala. Giblje se v valovih in v valovih ji sledijo naša čustva in ukrepi. Zdaj, na začetku poletja, živimo v fazi olajšanja in v glavnem mislimo, da se bo treba na življenje s korono navaditi – da bo torej postala še ena nova samoumevnost, še ena nova, tegobna normalnost.

Živimo v času, ko je takih in podobnih normalnosti toliko, da je težko reči, ali je sedanje stanje sveta normalno ali nenormalno. Enoznačnega odgovora ni že zato, ker na različnih koncih sveta v istem času obstajajo skrajno različne normalnosti. Recimo norveška in somalska ali švicarska in ukrajinska. Geografsko so si lahko blizu ali daleč narazen, a ker soobstajajo v istem času in istem svetu, neizbežno težijo k temu, da se v velikem mlinu časa postopoma prepletejo, premešajo in ustvarijo (z veliko vojno, podnebno krizo, pandemijo, množico takih in drugačnih beguncev …) neko novo, globalno normalnost. Prej slabšo kot boljšo, če bo šlo naprej po starem. To nam govori, da nekaterih stanj – recimo hude revščine ali vojn ali zastrupljanja vode in zraka, ki vedno krožita globalno – nikakor ne bi smeli dojemati in sprejemati kot normalnih.

Normalnost, ki si zasluži to ime, je krhka stvar. Pri življenju jo je mogoče vzdrževati le, če se zavedamo njenih sestavin, če do samoumevnosti ohranjamo distanco in se včasih vprašamo: je to še normalno? Je normalno, da nekateri, noro bogati, plačujejo nižje davke drugje, v davčnih oazah, čeprav živijo in so obogateli tu? Da se drugi pozimi ne morejo greti ali umirajo od lakote? Da smo sprijaznjeni z obstojem jedrskega orožja, ki lahko uniči človeštvo? In tako naprej, skoraj v nedogled.

A prepogosto in za vsako figo spraševati, ali je nekaj normalno ali ne, spet ne gre. To je nenormalno.

Res, z normalnostjo je križ.