Davčna reforma

dr. Bogomir Kovač

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Kračunov fiskalni svet, ena redkih verodostojnih institucij v Sloveniji, je s fiskalnega vidika ocenil koalicijsko pogodbo. Rezultati so pričakovani in niso posebno spodbudni. Koalicijska pogodba je po nepotrebnem burila politične duhove, saj ni ponudila konkretnih politik, še manj javnofinančnih posledic morebitnih ukrepov. Fiskalni svet opozarja, da vlada več govori o povečani porabi države kot o njenih virih. Davčna reforma je tod zgolj nakazana. Začenja z razveljavitvijo Janševe danajske mini dohodninske davčne reforme v predvolilnem obdobju, obljublja višje davke pri obdavčitvi premoženja in podjetij. Davki in davčni sistem so pri nas zaviti v politično meglo ideoloških sporov, z leve in desne. Neoliberalizem je v EU in pri nas še vedno prevladujoče vodilo, ki postavlja v ospredje pomen kapitala in ne dela. Toda podjetniška in socialna država nista nujno v nasprotju. To mora postati ključna poanta socialnega liberalizma Golobove vlade in nove združene stranke. Davčni sistem je tu ekonomski vogelni kamen, verjetni politični mejnik njunega uspeha.

O davkih v slovenskih deželah neradi govorimo že stoletja. Naš ljudski junak Martin Krpan je sicer silak, ki reši cesarski Dunaj pred nadležnim Brdavsom, toda v resnici je tihotapec, utajevalec davkov. Ker so bile države daleč nad nami, nekaj tujega in ne našega, smo davke vedno razumeli kot nepotrebno tlačenje, domala prisilno ekspropriacijo našega skromnega načina življenja. Dejansko imamo vseskozi težave z razumevanjem tržne družbe. Denar in davki so temelj njene zgradbe, brez denarja ni trga, brez davkov ne obstaja država. Trg in država sta v tesnem institucionalnem prepletu, več trga pomeni več države in nasprotno. Seveda to običajno razlagamo drugače. V EU so evforično pospremili nastanek skupnega trga in evra, fiskalni del pa prepustili članicam. Namesto davčne harmonizacije imamo povsod konkurenco med državami. Socialna država, ta veliki povojni izum socialnega in političnega miru, se je vseskozi financirala z zadolževanjem (fiskalni trik) ali pa inflacijo (monetarni trik). Ko ta čudežna zdravila odpovedo, obstaja samo dvoje. Prerazdelitev odgovornosti od države nazaj na posameznike ali pa sprememba davčnih institucij in bremen. To je večna dilema in pred njo stoji tudi nova vlada.

Leta 1999 je kamniški erudit Cene Matičič izdal preroško knjigo o davkih, Vizija davčnega, bančnega in kreditnega sistema 21. stoletja. Matičič je eden od treh pobudnikov slavne »akcije 25. poslancev« proti partijski nomenklaturi v Kavčičevih časih. V svojem delu je povezal reformo bančnega in davčnega sistema, kreditov in davkov. Zgodba je preprosta. Državi kot »skupni gospodinji« državljanov namenjamo del svojih dohodkov, ker ponuja skupne dobrine na racionalnejši in pravičnejši način. Nasprotno trdi Milton Friedman. Politična oblast silno rada zapravlja naš denar, zato morajo biti davki čim nižji. Ena od rešitev je davčni sistem s široko paleto davkov, ki so ekonomsko sprejemljivejši za ljudi in politično bolj obvladljivi za oblasti. Matičič se je pred leti odrekel davku na dohodke in premoženje, ki izhajajo iz dela. Treba je obdavčevati stvari in ne ljudi. Zato stavi na obdavčitev tržnega prometa (DDV) in kapitala, pa tudi bančnega denarja ex nihilo. Nekatere Matičičeve ideje so še najbližje pogledom Mauricea Allaisa, Nobelovega nagrajenca za ekonomijo leta 1988. In danes je odgovor na naraščajočo neenakost in fiskalno krizo države predvsem obdavčenje bogastva iz vseh treh virov, zemlje, kapitala in nepremičnin. Vrednost vseh treh raste veliko hitreje kot BDP in drugi dohodki prebivalstva. Še več, kot dokazujeta Piketty in Zucman, krize in nižje gospodarske rasti skokovito povečujejo družbene neenakosti. Njihovo zmanjšanje je civilizacijsko enako pomembno kot bitka s podnebnimi spremembami. Očitno je to izziv tudi za Golobovo administracijo.

Težava sodobnih davčnih sistemov je jasna. Davčni sistemi so ekonomsko nepregledni, davčna konkurenca pogosto privablja najpremožnejše v davčne oaze. Hkrati lahko davki spodbujajo mobilnost visoko kvalificiranih in sposobnih kadrov, ljudje se vedno intenzivneje odzivamo na davčne razlike in davčne niše znotraj držav in na mednarodni ravni. Visoka davčna elastičnost zlahka vodi do izogibanja plačevanja davkov in selitve talentov. Eno je torej davčna optimalizacija, drugo administrativna zmožnost obdavčevanja, tretje spet legitimnost davčnih bremen. Slovenska zgodba nove davčne reforme se začne v teh realnih okvirih.

Davčni podatki OECD za leto 2020 kažejo, da celotno davčno breme v RS ni visoko. Zberemo slabih 37 odstotkov BDP, manj kot razviti del EU. Pri obremenitvi za socialno varnost smo prvi, več zberemo z DDV, pri obdavčitvi dobička in premoženja pa smo na repu. Iz tega je lahko potegniti sklep. Nižji DDV, tudi sektorsko, bi lahko koristil revnejšim, lahko bi manj obremenjevali plače, večje pa mora biti obdavčenje dohodkov podjetij in premoženja. Razvitejše države v EU imajo višjo davčno obremenitev prejemkov ljudi, kar potem porabljajo za financiranje svoje socialne države. In te države so praviloma konkurenčnejše od tistih, ki imajo nižja davčna bremena. To pomeni, da konkurenčnost in davčna obremenitev ne sovpadata. Če torej višje davke in plače pokrijemo z večjo faktorsko produktivnostjo, višjimi tržnimi cenami in večjo dodano vrednostjo, poslovna uspešnost ne pade. Podjetniška in socialna država sta torej mogoči, če skupaj soustvarjata vrednosti. To je ta vključujoča rast, ki briše zmote o nasprotjih med javnim in zasebnim sektorjem.

Davčna reforma je lahko pomemben vzvod za iskanje novih virov financiranja socialne države. Podobno kot zdravstvena potrebuje skrbno analizo številk in trezno presojo. Namesto krpanke potrebujemo sistemske rešitve. Z davki je kot z ledeno kocko. Če jo dolgo prelagaš, izgine in ostane samo luža. Politična mlakuža.