Zakaj še nimamo nemških plač?

N'toko

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Žive meje

Po vsej Evropi je odjeknila novica, da namerava nemška vlada zvišati minimalno urno postavko na 12 evrov, kar bi pri povprečnem delovniku na mesec naneslo okoli 2000 evrov. V Sloveniji, kjer imamo pri 1000 evrov nižjem minimalcu primerljive življenjske stroške, je novica naletela na pričakovano ogorčenje. »Kdaj bomo že postali zahodnoevropska država?« Težko se v takih trenutkih izognemo spominom na vstop v Evropsko unijo, ko so politiki z obeh strani meje obljubljali »enakovredno partnerstvo« in »hitro razvojno dohitevanje« novih članic. Danes lahko zgolj začudeno buljimo v podatke in ugotavljamo, da prepad ostaja tako rekoč nespremenjen od leta 2004. Kljub vsem spremembam sistema, davčnim reformam, privatizaciji in evropskim subvencijam ostaja selitev v Nemčijo za Slovence še vedno najhitrejša pot do nemške življenjske ravni.

V razpravi o plačnih razlikah med članicami EU se po navadi izogibamo neprijetnim resnicam in se zatekamo k očitnim prevaram. Delodajalci si pojav na primer razlagajo z večno krilatico o tem, da slovenski delavci pač niso tako produktivni kot nemški in si zato ne morejo obetati enakih plač. Kot da je produktivnost neke vrste moralni atribut (besedo radi razumejo kot »pridnost«), ne pa stopnja tehnične dovršenosti produkcijskega procesa, ki je izključno v domeni lastnikov kapitala. A k prevari se zatekajo tudi sindikati, ko slovenskim delodajalcem očitajo skopuštvo v primerjavi z nemškimi. Kot da bi bila edini razlog za razlike večja prosvetljenost severnih bogatašev v primerjavi z južnimi. Kaj točno so si predstavljali eni in drugi, da bo prinesla EU?

Nemčija nas pač ni povabila v gospodarsko združenje zato, da bi nam to prineslo višje plače. Nasprotno, v Sloveniji in drugod po evropskem obrobju je poleg novih trgov našla bazen razmeroma visoko kvalificirane in slabo sindikalizirane delovne sile, s katero lahko deloma nadomesti svojo lastno. Izračun je brutalno preprost: če nemški delavec stane 2000, slovenski pa 1000 evrov na mesec, po pokritju naložb kapitalistu poleg že izčrpane presežne vrednosti ostane na vsakega delavca še tisočak dodatnega profita. Tako se je dolga leta več in več nemške industrije selilo na evropsko obrobje (skupaj z onesnaženjem in bremenom za javno infrastrukturo), s tem pa je seveda na kratki rok pridobival tudi del – na primer – slovenskega gospodarstva. A na daljši rok s tem procesom ostaja Slovenija razmeroma zaostala, saj lastništvo, patenti, tehnologija in kapital ostajajo v Nemčiji. Še več, Slovenija od Nemčije jemlje posojila, da od nje kupuje finalizirane izdelke, brez lastne valute pa tudi nima nobene besede pri pogojih menjave.

A ta proces se kapitalistom splača le, če je ohranjena razlika v plačah. Zato pri vsakem dvigu cene dela v Sloveniji tuj kapital rad zagrozi s selitvijo naprej proti jugu ali vzhodu, slovenski šefi pa nam grozijo z množično izgubo delovnih mest. Evropska unija je torej pognala sindikate v dirko proti dnu z drugimi nemškimi sateliti. To se je v najsurovejši obliki pokazalo med epidemijo, ko je država ohranjala tovarne odprte, da izvozniki ne bi izgubili poslov na račun držav tekmic, ki so bile pripravljene virusu žrtvovati več delavcev. Delavci, kot bi zaznali nemogoč položaj sindikatov, že od vstopa Slovenije v EU te množično zapuščajo in po letu 2004 smo v zgolj treh letih s 40-odstotne sindikaliziranosti prišli na 25-odstotno. Nič bolje pa ne gre niti nemškemu delavstvu, ki v sindikaliziranosti še bolj zaostaja, dobički nemških kapitalistov pa se povečujejo neprimerno hitreje kot delavske plače.

Seveda pa Nemčija ne more izvoziti vseh svojih delovnih mest na obrobje – nekdo mora še vedno kuhati, graditi, polniti skladišča, paziti otroke, raznašati pošto ... Tudi pristanišč ali smučišč ne moreš preseliti na Balkan. Zato nemško gospodarstvo skrbi za stalen dotok tujih delavcev, ki ceneje servisirajo domače potrebe. Po naravni logiki bi s stalnimi migracijami s časom moralo priti do izenačitve plač med severom in jugom, a kot smo videli, se to nikoli ne zgodi. Kapitalisti imajo za ohranjanje plačnih razlik še en briljanten aparat: državno mejo. Na papirju imajo slovenski delavci možnost dela pod enakimi pogoji kot nemški, v praksi pa zaposlovanje nedržavljanov (predvsem prek napotitvenega sistema) delodajalcem omogoča veliko večje izkoriščanje. Da pa delavci z območja EU ne bi preveč dohiteli nemških, jih kapitalisti izpostavijo še zunanji konkurenci – velik del tujih delavcev prihaja iz držav zunaj EU, za delovna dovoljenja morajo čakati več let, kratkoročni vizumi pa jih silijo k sprejemanju bistveno slabših zaposlitvenih pogojev. Tako lahko Slovenec in Bosanec tudi v Münchnu drug drugemu zbijata plačo. Kapitalisti ob pomoči mejnega režima tudi znotraj vsake države EU med delavci ustvarjajo dirko proti dnu.

Na EU lahko zato gledamo kot na napravo za maksimiranje profitov. Ves čas razvija nekatere predele na račun drugih, zmanjšuje razlike med državami na račun večjih razlik med regijami (življenjska raven v deindustrializiranih delih Nemčije danes ni nič višja od ravni v kaki vzhodnoevropski prestolnici), hkrati pa prispeva k ohranjanju nerazvitosti obrobnih držav, ki ostajajo zgolj bazen poceni surovin in dela. Slovenija je v tem procesu nekje vmes. Kot pridna podizvajalka nemškega kapitala je dobila nekaj male industrije in investicij, hkrati pa je ujeta v razvojno past. Lastništvo in z njim povezana odločevalska moč bosta vedno ostala na severu. Menjava s severom bo vedno ostala neenaka. In kadri bodo vedno odhajali za boljšimi plačami.

Danes, ko si po koronskem pretresu in vojni v Ukrajini bogate države želijo proizvodne verige vrniti za svoje meje, velja še posebej razmisliti o takšni odvisni vlogi. Pozabimo na sanje o tem, da bomo lahko v zdajšnji ureditvi v plačah tekmovali z bogatimi evropskimi državami. Naša prednost bo izključno v zagotavljanju dobrih življenjskih razmer, stanovanjske, zaposlitvene, prehranske, okoljske, energetske in zdravstvene varnosti. Torej vsega, kar smo v imenu »približevanja Evropi« desetletja uničevali.