Visoka inflacija

dr. Bogomir Kovač

17. 6. 2022  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Inflacija je v ZDA in tudi v EU na najvišjih ravneh od leta 1981. ECB že od junija 2021 napoveduje spremembo svoje monetarne strategije in politike. Inflacija postaja osrednji vzvod tržnih negotovosti in ekonomske nestabilnosti. Vsi se ukvarjajo z možnimi ukrepi za zajezitev rasti cen, toda pravih in učinkovitih rešitev ni. ECB ve, kaj mora storiti, manj je jasno, kdaj in kako. In za nameček J. Powell na vrhu Feda ni stari lisjak P. Volker, podobno kot Lagardova ni brezkompromisni Draghi. Tudi vlade so povsod v precepu. Tržnih cen ne morete obvladovati z dogovori, še manj z zamrzovanjem. Manevrskega prostora za subvencioniranje revnih je vse manj. Preveč je odprtih problemov, premalo pravih rešitev. Inflacija pa je že prek meja, ko začne hraniti samo sebe. Zahteva usklajen, preprost in neposreden politični pristop, predvsem pa trdo ekonomsko disciplino in potrpežljivost. Protiinflacijska ekonomska politika bo krojila politične usode Bidna, Scholza, Macrona, tudi Goloba doma. Visoka inflacija je lahko pogubna za evro, lahko zamaje tudi EU.

Junijsko sporočilo ECB je kratko in jasno. Visoka inflacija je osrednji izziv za EU v letu 2022, storiti je treba vse, da inflacijo vrnemo na želeno srednjeročno raven dveh odstotkov. Pred dvema letoma smo se v EU borili z deflacijo, sredi leta 2022 pa je v polnem zagonu povsod. Vedno številnejše cenovne preboje so še lansko jesen vsi ocenjevali kot prehoden pojav, ki bo izzvenel do leta 2023. Pripisovali so jih najprej pandemijskemu ciklu s skokovitim oživljanjem gospodarstva, potem energetski krizi zaradi globalne brezogljične tranzicije, nazadnje je vse zakoličila ukrajinska vojna z ekonomskimi sankcijami. Cenovni skoki na področju energetskih virov so ponekod letos višji za 40 do 50 odstotkov, hrane nekoliko manj, inflacijski indeks brez energentov in hrane je na mesečnih ravneh celo presegel 20 odstotkov. Toda še vedno tudi zadnje projekcije letošnje inflacije v EU govore o 6,8-odstotnirasti cen, ki se leta 2023 prepolovijo in so leta 2024 na želeni ravni dveh odstotkov. Ekonomski optimizem je očitno postal del fatalne politične naivnosti.

Negotovost je velika, poslovna tveganja rastejo, višje cene so hkrati posledica in sredstvo, kako jih lažje upravljati. Seveda, stroške energije naj bi obvladali z varčevanjem, dobavne verige hrane z dogovori, drugačna monetarna in fiskalna politika naj bi normalizirali trge in znižali cene. Toda nobeden od sedanjih netilcev inflacije ni srednjeročno obvladljiv, ne energetska in ne prehranska kriza, še manj ukrajinska vojna. Hkrati se na inflacijska pričakovanja lepijo novi pospeševalci rasti cen, višje plače, inflacijska psihologija, lomi v mednarodni trgovini, deglobalizacija … Ko cena nafte doseže 120, 140, tudi 160 evrov na sodček, se ogljična industrija in potrošnja proizvodov razvitih držav sesujeta vase, ne glede na načrtovano inflacijo in želeno razvojno tranzicijo. Zgolj visoke cene energentov lahko opravijo del tehnološke in blagovne transformacije, pospešijo možno in realno razogljičenje. Toda to vodi do stagflacijskih šokov in socialnih kolapsov. Inflacija namreč veliko bolj prizadene revne kot bogate. Takšna je tržna logika in tu ni hitrih in cenenih rešitev.

ECB o spremembi monetarne strategije govori že dobro leto. Monetarna politika ECB je od samega začetka zavezana trem usmeritvam: stabilnosti cen, uporabi harmoniziranega indeksa potrošnih cen (HICP) in dvoodstotni želeni inflaciji. Obrestne mere so bile vseskozi ključni instrument regulacije, dokler po letu 2010 ni posegla po drugih nekonvencionalnih orodjih, negativnih obrestnih merah, odkupih obveznic držav (APP) in pandemijskih interventnih ukrepih (PEPP). Dvajset let je ECB vztrajala pri tej paradigmi, zlasti pri ciljni inflaciji, čeprav so Kitajska, Indija, tudi Rusija zagovarjale dvakrat višje vrednosti. Nova monetarna strategija ECB napoveduje sredi leta opustitev programa APP in postopen dvig obrestnih mer, program PEPP pa ostaja skupaj s fiskalno politiko do leta 2024. Normalizacija monetarne politike pomeni konec domala brezmejne monetizacije in čudaških negativnih obrestnih mer. Prvi koraki morajo zato biti jasni, postopni in robustni, gradualizem in fleksibilnost sta v ospredju sprememb. Toda obrat k novi normalizaciji ni nujno vrnitev k staremu.

Če je ECB po letu 2010 radikalno spremenila svojo politiko, ko so reševali dolžniško krizo in evro, lahko to stori še enkrat. Na eni strani z višjo ciljno inflacijo, na drugi z neposredno monetizacijo fiskalnih potreb za ljudi (»helikopterski denar«) in večjo demokratizacijo svojega dela. Neodvisnost ECB temelji na podmeni, da njeni ukrepi niso redistribucijski in da jo vodijo apolitični tehnokrati. Toda Draghi je bil leta 2012 najvplivnejši politik v EU, hkrati ECB brez fiskalne politike ne more rešiti nobene krizne situacije. Ne v energetiki, ne pri stagflaciji in še manj pri zagotavljanju miru. Neodvisnost ni depolitizacija ECB, temveč zahteva jasen mandat, kaj lahko stori. Redistribucija prek ECB je bila del reševanja dolžniške krize, sedaj lahko postane del razvoja EU. Tehnokratsko vodenje je legitimno na ravni ekspertiz, toda brez politične participacije ne more vzpostaviti odgovorne (zelene, socialne) ekonomije prihodnosti. Unilateralnost ECB se mora spremeniti, podobno fiskalna kapaciteta EU. Drugačne monetarne unije brez fiskalne ne more biti, če želi EU preživeti.

Inflacijski šok zahteva ne samo novo strategijo ECB, temveč novo politično-ekonomsko arhitekturo EU. Brez tega ni dobre antiinflacijske lekcije, ne na ravni EU in ne za države članice. Finančna fragmentacija, heterogenost ekonomskih pristopov in drugačna strategija ECB in evropske komisije so temelj ekonomske prihodnosti EU. Inflacija ni zgolj zoprn spomin preteklosti, temveč njen velik opomin prihodnosti.