Cherie iz Londona

Heni Erceg

17. 6. 2022  |  Mladina 24  |  Hrvaška

Se spominjate Tonyja Blaira, britanskega premiera, ki je bil zaradi zvez z zahodnimi zavezniki osumljen vojnih zločinov nad civilisti v Iraku? Neumen poskus, seveda, ker Blair ni kak balkanski plemenski vodja, da bi moral sesti na zatožno klop Haaškega sodišča. Poleg tega ima vplivno soprogo, ki pa ga vendarle ne bi mogla zastopati, če bi obtožbam sledil pravičen sodni pregon, saj ni strokovnjakinja za kazensko pravo, ampak za veliko donosnejše korporativno pravo. Njena dnevna tarifa znaša več kot deset tisoč evrov, zato je jasno, da zastopa samo bogate hohštaplerje, ljudi, ki so prepričani, da je ves svet njihov. Takšne, kot je Duzich, lastnik hotelskega kompleksa v Supetru na otoku Braču in vendar velik nesrečnež, saj njegovi gostje nimajo miru – zgodaj zjutraj jih zbujajo smetarji, ki odvažajo njihove smeti. To seveda ni v redu, vsekakor bi morali smetnjake premestiti.

Zato je lastnikova odvetnica kar iz Londona ugotovila, da bo zasebnemu kapitalu najbolj v prid zavzetje javnih površin, gasilskega doma, kamor bo mogoče prav lepo umestiti Duzicheve zabojnike za smeti, pa tudi nogometnega igrišča in balinišča, kar je oboje že kakih sto let v lasti mesta Supetra. Hotelsko podjetje pa je, da bi v celoti zaščitilo svoje goste pred tamkajšnjo sodrgo, s kamnitimi bloki zagradilo tudi cesto, ki vodi do pokopališča. Meščanom torej omejuje svobodo gibanja, prav tako pa jim je onemogočilo dostop do pomorskih dobrin, ki niti po bednih hrvaških zakonih ne morejo biti v lasti zasebnika.

No, Duzichevi mrkogledi plačanci so pred kratkim nasilno zavzeli gasilski dom in tja prestavili hotelske smeti, meščani so se uprli, naša Cherie iz Londona pa ima to smolo, da mesto že tretji mandat vodi ženska, ki se je odločila neomajno spoštovati zakon, po katerem so igrišča, poti in gasilski dom izvzeti iz v davnih časih izpeljane privatizacije zemljišča za »resort«, ki ga je v pogubnem kriminogenem družbenem ozračju kupil omenjeni Duzich. Vsekakor gre brez dvoma za javno dobrino, ki je bila s pravnimi zvijačami in koruptivnimi političnimi rabotami izvzeta iz lastništva mesta Supetra, a mu je bila z odločitvijo upravnega sodišča vrnjena.

Tako Cherie Blair, na koncu z živci, te dni v ostrem dopisu opozarja na »neverjetno ravnanje supetrske županje Ivane Markotić, ki ogroža poslovanje njenega klienta, prav tako pa tudi zdravje in varnost gostov«. In seveda njihovo mirno spanje. V neenakopraven boj sta se torej zapletli dve ženski: prva korporativna plačanka, ki ji je javni interes deveta skrb, in druga, družbeno ozaveščena političarka, ki z vsemi sredstvi brani prav javne dobrine. In ima podporo someščanov. Prva, vzgajana v duhu kolonializma in v neizmernem preziru do domorodcev na nekem daljnem dalmatinskem otoku, se je drznila poslati brezobzirno, napadalno pismo hrvaški vladi – sicer trepetajoči pred vsakršno grožnjo iz kakega evropskega cesarstva – in v njem napadla županjo, katere »nezaslišano ravnanje je že imelo uničujoč učinek na poslovanje naših strank, ki so prejele več pritožb turističnih agencij, mirno bivanje njihovih gostov pa je bilo moteno …«. Vse samo zaradi zabojnikov za smeti v resortu! Dodala je, da če bo mesto nadaljevalo tako in skušalo odvzeti »resortu še druge poti«, kar se nanaša na dostop do pokopališča in pomorskih dobrin, in če se hotelom Svpetrvs »brez odloga« ne bo omogočilo, da kupe svojih smeti odlagajo v gasilskem domu, »resort ne bo več unovčljiv«. Oh, kakšna škoda! Zato grozi z arbitražnim postopkom proti hrvaški vladi pred Mednarodnim centrom za bla, bla v Washingtonu, medtem pa so plačanci njenega klienta nasilno zavzeli gasilski dom, balinišče in nogometno igrišče.

Ali se je pri tem hrvaška vlada, ki je po sumljivi privatizaciji približno štiriodstotna lastnica supetrskih hotelov, postavila v bran meščanom Supetra, javnemu interesu in sami županji? Je kot oblast suverene države na nastopaške grožnje tej kokoši v London odpisala samo preprosto: Fuck off!? Ne, ponižno molči kot nekakšna nekdanja britanska kolonija, v kateri so avtohtonemu prebivalstvu plačevali s cenenim bleščavim ništrcem, danes pa ima omenjeni Duzich zaposlenih nekaj sto natakarjev, sobaric in čistilk za sramotno plačo in s tem mož, pomislite, rešuje braški turizem. Zato ima pravico uzurpirati javne dobrine, gospa Blair pa lahko maha z arbitražo in grozi Ivani Markotić, ker se je ta odločila, da bo z vsemi sredstvi zavarovala dobrine, do katerih imajo pravico meščani. Poleg tega jo obtožuje še »načenjanja ugleda RH« in trdi, da »bo odgovorna za milijonsko škodo, ki jo bo morala poravnati Hrvaška«. Toda Ivana odgovarja, da je gospa, ki skuša iz Londona meščanom Supetra dopovedati, kakšni so njihovi interesi, ni očarala in omenja tudi poskuse nagovarjanja k zlorabi položaja in trgovanje z vplivom.

To pa je ravno tisto, kar sodi v opis dela Cherie Blair, kajti ali ni bila svetovalka izraelskega vohunskega podjetja NSO, katerega tehnologija se ni uporabljala za predvideni boj proti kriminalu, ampak za prisluškovanje novinarjem in aktivistom? A žal je konec zgodbe zelo predvidljiv: meščani Supetra v državi, ki je poniževalnemu, nebrzdanemu turizmu že žrtvovala zgodovinske in kulturne dobrine obalnih mest, veliko pomembnejše od nekega gasilskega doma in igrišča, nimajo niti najmanjše možnosti.