Ukrajinska pisma

Janko Lorenci

24. 6. 2022  |  Mladina 25  |  Kolumna

Javna pisma vladi o ukrajinski vojni dokazujejo, da je javnost živa in hoče na politiko vplivati. Dobro je tudi, da je oblast pisce teh pozivov povabila na posvet o krizi, ki pretresa svet in tudi nas v Sloveniji.

Glede sestave podpisanih je najzanimivejše pismo s prvopodpisanim Lisjakom. V njem so pomešani privrženci janšizma in liberalci. Sama po sebi je lahko pisana sestava pozitivna; dobro je, da ljudje različnih svetovnih nazorov in političnih pripadnosti kdaj tudi sodelujejo. Dobro je, da se diskutira ad rem, o stvari sami, ne pa da tvoje mnenje o tem in onem vnaprej določa politična pripadnost. To lajša reševanje težav in blaži politično razklanost – črede razpadejo na misleče posameznike.

Pisma imajo različne poudarke. To je razumljivo, saj ukrajinska kriza ni črno-bela in jo je mogoče razlagati in reševati različno. Deloma se zavzemajo za iste stvari, za pomoč Ukrajini, za pritisk na Rusijo, za mir. Vendar se zdi kar ustrezna oznaka, da je Lisjakovo pismo pravičniško, statusquojevsko in enostransko v obsojanju zgolj Rusije, pisanje Spomenke Hribar izrazito zlasti z zahtevo, da se Evropa otrese ameriškega tutorstva, Jurijevo pa pragmatično, ko zahteva kompromisno končanje vojne.

Za slednje jasno govori tudi stanje v Ukrajini. Tam se utrjuje pat položaj. Ukrajina vojaško ne more zmagati, Rusija se je trdno zasidrala v Donbasu, ekonomsko se kljub sankcijam ne bo zlomila, režim ne bo padel. Spopad je tako dosegel stanje, ko se naravnost vsiljuje dilema: ali nadaljevanje vojne ali premirje in mir. Vsiljuje se tudi Evropi, ki vojno boleče čuti že zdaj. Pogreza se v stagflacijo, s tem pa v akutne ekonomske, socialne in politične težave, ki jih spremljata vzpon ekstremistov in rahljanje unije. Vojna in njene posledice so za množice breme, vladajoče politike postajajo zato do Ukrajine previdnejše. To potrjuje tudi nedavni obisk trojke Scholz-Macron-Draghi v Kijevu: Ukrajini so obljubili članstvo v EU, a ji niso dali težkega orožja in ohranjajo diplomatske kanale z Moskvo. A za zdaj hromi, kratkovidni vrhovi unije jasnega, državniškega zasuka k miru ne zmorejo.

Vendar jih neizbežno čaka resen razmislek o strateških ciljih vojne. Če je osnovni cilj poraz ali oslabitev Rusije, to a priori onemogoča mir in vodi v nadaljevanje vojne. Neposreden vojaški poseg Zahoda še naprej ostaja izključen, saj bi strahovito povečal tveganje totalnega, celo jedrskega spopada. A tudi sedanja vojna omejenega obsega povzroča hude težave.

Mir objektivno najbolj potrebujeta Ukrajina in Rusija, saj z vojno izgubljata največ. Veliko izgublja tudi Evropa: najbolj jo ogrožata morebitna razširitev vojne in jedrska eskalacija, v srku vojne pa tudi pozablja na odrešilni zeleni preboj. In mimogrede – bo Evropa z znova vojaško močno in nemirovniško Nemčijo na boljšem, varnejša? Prizadeti so tudi mnogi manj razviti deli sveta, ki v ukrajinski krizi scela nikakor ne podpira

Zahoda. Zgolj začasni in dozdevni dobičkar vojne je Amerika. Njen svetovni primat ekonomsko in razvojno ogroža samo Kitajska, Rusija, supersila le glede jedrske oborožitve, pa nikakor. Izgubar je tudi svet kot celota. V času prepletenih kriz bi bolj kot vse drugo potreboval mir, ne pa vojne in militarizacije, ki ogrožata socialo in razvoj.

V igri so velikanski zastavki. Dilema vojna ali mir postaja akutna, pravita tako papež kot Henry Kissinger. Ironično je bil mir pred časom že bliže, saj sta se Kijev in Moskva načelno strinjala, da Ukrajina postane nevtralna. Ko se je vojna sreča z obilno zahodno pomočjo Ukrajini dozdevno obrnila, je soglasje splahnelo, a zdaj se je položaj znova zasukal v vojaško in siceršnjo slepo ulico, kar še naprej ruši mesta, ubija ljudi in ogroža ves svet.

Ponovimo, kar smo že zapisali: edina prava pot iz rušilne zagate je trud za čimprejšnji konec vojne. Končni cilj pritiskov na Rusijo in pomoči Ukrajini mora postati mir, ne lepoumniška pravičnost, kaznovanje Rusije in nadaljevanje vojne. Osnovni okvir za mir je jasen ter je mešanica koncesij in pritiskov na obe strani: Ukrajina se odpove članstvu v Natu in postane vojaško nevtralna, v zameno pa dobi trdna mednarodna jamstva. Donbas in Krim dobita polno avtonomijo, a formalno ostaneta del Ukrajine. Rusija se umakne iz Ukrajine, sankcije proti njej se ukinejo.

Temu mirovnemu okviru se najbolj približa Jurijevo javno pismo. Lisjakovo je večinoma na liniji sedanjega ravnanja Zahoda pod ameriškim vplivom; Rusijo demonizira, Ameriki gleda skozi prste in je s tako držo ravnodušno, že kar cinično do uničujočih posledic vojne. Spomenka Hribar upravičeno poudarja pomen evropske osamosvojitve od Amerike, ideja o evrazijskem subjektu (EU plus Rusija) se zdi v vojni psihozi drzna, a je racionalna.

Če bi unija Rusijo po razpadu Sovjetske zveze bolj vezala nase, namesto da se gre ameriške igre s širjenjem Nata, bi bila Moskva danes bolj demokratična in manj agresivna, unija pa vplivnejša, saj bi se v takem zavezništvu povezali evropska ekonomska in ruska vojaška moč. Neumna strategija Amerike in klavrna servilnost EU do nje pa zdaj namesto tega v podobno, a nedemokratično kombinacijo zbližujeta Rusijo in Kitajsko.

Te stare napake unija ne more odpraviti, a čimprejšnja ustavitev vojne je zanjo kategorični imperativ že zato, ker bo tudi po koncu sovražnosti obsojena na sobivanje z Rusijo. Ukrajinska vojna je v bistvu vojna Amerike proti Rusiji in s tem del velike geostrateške igre, ki Evropi, dokler slepo sledi Ameriki, škodi in jo razkraja. Ko se bo ekonomska velikanka EU nehala obnašati kot politična pritlikavka, se bo trojka Scholz-Macron-Draghi z mirovnim načrtom po Kijevu odpravila še v Moskvo, Washington in Peking.

Zakaj se ji ne bi pridružila ali dala pobudo za tako pot Slovenija? Ukrajina je tudi naš problem, mir v njej je naš mir.