Prvi vladni polom

dr. Bogomir Kovač

24. 6. 2022  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Vladna vrnitev v prihodnost glede regulacije cen goriv se je končala v popolnem kaosu na bencinskih črpalkah. Kupci so dan pred napovedano podražitvijo ostali brez goriva na skoraj vseh črpalkah v državi. Polom prvega resnega ukrepanja nove vlade je očiten. Odločilnih napak je bilo veliko, odgovornost pa ni zgolj vladna. Energetska kriza je posledica globalnih sprememb, od nevarnih geostrateških prerivanj do negotovega prehoda v brezogljično družbo. Visoke tržne cene energentov so zgolj posledica velikih eksperimentov in hipokrizije na energetskem področju. Inflacije zato ne bo mogoče hitro obiti, stagflaciji tudi ne ubežati. Zagotavljanje stabilne, ekonomsko znosne in ekološko sprejemljive energetske tranzicije postaja ključni izziv. Cene goriv danes razumemo kot predvsem redistribucijski problem, gre pa za dolgoročno realokacijo energetskih virov. To pa zahteva politično odgovornost in ekonomsko razvojno racionalnost. Črni ponedeljek 21. junija 2022 na bencinskih servisih v Sloveniji je zgolj znanilec teh zadreg.

Golobova administracija je probleme na zahtevnem trgu naftnih derivatov podedovala. Janševa vlada je cene goriv zamrzovala marca, mesec dni pred volitvami, kar je storil v EU samo še Orbán na Madžarskem. Njemu je uspelo, Janši ne. Zato je stara vlada cene goriv po političnem porazu najprej sprostila in kasneje na nekoliko višji ravni spet zamejila do konca turistične sezone. To je bila prvovrstna ekonomska neumnost, sprta s tržno logiko na naftnem trgu in škodljiva za državo glede subvencioniranja tujcev na naših cestah. Nastavili so politično čer, kako potopiti Golobovo vlado. Sem sodijo tako odškodninski zahtevki trgovcev zaradi obeh Janševih zamrznitev kot tudi nova korekcija cen, ki bo povečala nezadovoljstvo ljudi. Energetski stroški so postali novo Janševo politično orožje.

Dejstvo je, da so dosedanje vlade tolerirale duopolno tržno strukturo, da je Počivalškova popolna cenovna liberalizacija zgrešen projekt. Hkrati pa je ob prvem kriznem soočanju Janševa vlada posegla po etatističnih ukrepih zamrznitve cen. Velikim tržnim nihanjem na naftnih trgih smo dodali še usodne spremembe tržnih režimov. Golobova vlada je morala ukrepati hitro in ubrala je srednjo pot. Posegla je po delni rešitvi iz preteklosti, prostem določanju cen na avtocestnem križu in omejevanju cen po stari formuli na notranjem trgu. Nove cene so bližje tržnim, torej višje kot doslej, zato so vznemirile potrošnike. Vladna zavrnitev oškodovanja zaradi zamrznitev cen je razkačila oba velika trgovca. Tržni in sistemski kaos sta se poklopila z naraščajočim nezadovoljstvom deležnikov.

Toda usodno napako je Golobova vlada naredila drugje. V inflacijskih obdobjih nikoli ne napovedujete vnaprej sprememb cen, ker s tem spodbudite tržne reakcije. Elastičnost povpraševanja je namreč velika, že male sprememb cen izzovejo velike, pogosto panične tržne odzive kupcev. Načrtovane cenovne spremembe se zato povsod, v javnem in zasebnem sektorju sprejemajo hitro, brez posebnih napovedi, čez noč. To je abeceda, napoved višjih cen derivatov teden dni prej je osnovnošolska politična napaka. Vlada je torej sama povzročila tržni kaos, Petrol in OMV sta ga zgolj pasivno opazovala. Trgovci so vladi pokazali, kje sta njihova priložnost in pogajalska moč. Težko bo dokazovati, da so v teh razmerah izkoristili svoj tržni položaj in zavajali glede tekočih zalog. Vsi so delovali po pravilih, nihče pa ni predvidel kaosa, še manj tvegal s pravočasnimi ukrepi. Lahko bi napolnili rezervoarje, maksimirali obseg točenja goriv, ohranili mrežo dežurnih servisov za posebne razmere … Oboji, vlada in vodstva naftnih družb, so delovali vsak zase, mimo drug drugega. Doživeli smo klasičen primer tragedije skupnega.

Nafta je civilizacijsko med nami domala 8000 let. Sumerci in Feničani so z njo mazali pomorski les, stari Egipčani so z nafto balzamirali trupla, Kitajci so celo zdravili ljudi. Šele destiliranje in sistematično črpanje sta odprli vrata naftni eri, ki požene industrializacijo in določa sedanjo podobo sveta. Vsi razvojni skoki so bili ustvarjeni pri nizki ceni nafte, vsi naftni šoki pa so povzročali trdoživo inflacijo, recesije, tudi stagflacije. Poceni in učinkovitih zdravil zato ni in jih tudi tokrat ne bo. Vlade poskušajo najprej regulirati cene, nekatere posegajo po subvencijah za posebne skupine porabnikov, nazadnje začnejo racionirati potrošnjo, tudi z bencinskimi boni, nižjimi temperaturami ogrevanja, skrajševanjem kurilne sezone … Del tega nas morda čaka že jeseni, kot rada napoveduje evropska komisija.

Edini pravi odgovor na energetsko inflacijo sta kakopak zmanjšanje energetske porabe in zamenjava dragih fosilnih energentov s cenejšimi alternativnimi viri. Ukrajinska vojna je tu zgolj zaostrila razmere, vzroki energetske krize so globlji, zadevajo podnebne spremembe, pa tudi geopolitične interese. Gre za premik od cenovne redistribucije k realokaciji, od subvencioniranja potrošnje energentov k investicijam v energetsko prenovo in samozadostnost. Višje cene energentov so tu spodbuda za hitrejšo zeleno transformacijo. Toda največje breme bodo pri tem nosili socialno najšibkejši. Energetska revščina zahteva posebne rešitve. EU je tu na razpotju. Razogljičenje postaja del rastoče neodvisnosti od ruskih energetskih virov, zlasti plina. Toda geopolitično izrivanje Rusije ruši energetski trg, stabilnost virov, povzroča inflacijo in recesijo. Stojimo pred novo energetsko krizo.

EU ponuja del rešitve v solidarnem pokrivanja virov na ravni EU. Hkrati pa gre za nacionalno in socialno vzdržnost energetskih sistemov. Nemški trgovski pragmatizem z energenti (Wandel durch Handel) se je tu že prelomil. Alternativni viri niso dovolj, vrača se premog, tudi nuklearke, podaljšuje doba rabe avtomobilov z notranjim zgorevanjem … Če so se opekli čudežni Nemci, kaj preostane nam?