Marinblu svet

N'toko

24. 6. 2022  |  Mladina 25  |  Žive meje

»Prizori, ki jih vidite na fotografiji, niso tretji svet, ampak delavska realnost čisto blizu nas.« S temi besedami je bila Sloveniji v informativnem programu razodeta stiska delavcev podjetij Marinblu in Selea, siva podoba izčrpanih moških, ki spijo na jogijih pod skladiščnimi neonkami. »Delajo neprekinjeno tudi po 40 ur za mizerno plačilo, nadur jim ne izplačajo, ves čas jih snemajo kamere.« Prispevek še poudari škandaloznost tega ravnanja s selfiji šefa Šuštarja na čolnu in njegovimi grozilnimi sporočili delavcem. Takoj so sledili odzivi javnosti, politikov, podjetij – vsi so hiteli pred kamere izkazovat svojo ogorčenost. »Nedopustno je, da se takšne prakse pojavljajo v naši državi!« »To je kršenje osnovnih civilizacijskih norm!« Špar, ki je naročal ribe pri Marinbluju, je škandal spretno obrnil v svoj prid in pravičniško oznanil, da prekinjajo sodelovanje. Na GZS so ogorčeno povedali, da od delodajalcev pričakujejo »nadstandardno upravljanje človeških virov«. Inšpektorji so prihiteli na prizorišče in pravičniško zaplombirali obrat. Vsa država je združila moči, da ukroti zlikovce iz Kozine.

Šuštarjevo odurno ravnanje z delavci v kaki drugi državi morda ne bi naletelo na tak odmev. Bil bi še eden izmed tisočih malih sužnjelastnikov v dobavnih verigah multinacionalk, še en lokalni veljak, ki se poščije na zakone ali »civilizacijske norme«. Zakaj smo v Sloveniji reagirali tako burno? Zakaj nas je novica o brutalnem izkoriščanju tako presenetila? Saj ni minilo toliko časa, odkar se je država sama hvalila, da pomaga podizvajalcem na drugem tiru: pripeljali bodo 450 turških delavcev, ki bodo garali dan in noč in živeli v nadzorovanem taborišču. Ni tako dolgo, odkar je prvi delavec na drugem tiru umrl. Ni tako dolgo, odkar je notranji minister v medijih obljubljal, da bo po hitrem postopku vključil ukrajinske begunce na trg dela, medtem ko so se pojavljali oglasi za »najem svobodomiselnih deklet«. Ni tako dolgo, odkar je župan Ljubljane izjavil, da naj gredo delavci pač drugam, če nočejo s pospešenim tempom tlakovati najlepšega mesta na svetu v nemogoči vročini. Presežno, kruto, ponižujoče izkoriščanje predvsem tuje delovne sile je državna politika – in nihče tega ne skriva. Ne nazadnje je tudi podjetje Marinblu od države dobilo skoraj 3 milijone evrov in izdatno pomoč pri pridobivanju evropskih sredstev.

Je šlo vse to nekako mimo nas, ker gre za tujce? Smo jih enostavno spregledali, ker ne živijo blizu, ne hodijo v iste lokale? Da bi prezrli tuje delavce, bi se morali danes seveda že pošteno potruditi. Tuji delavci namreč predstavljajo osmino vse delovne sile na naših tleh, širše pa je migrantska delovna sila vpeta v izdelavo praktično vsega blaga v državi. Od kosovskih gradbincev do srbskih šoferjev, od romunskih sezonskih delavcev do bosanskih skladiščnikov, od indijskih kuharjev do afriških dostavljavcev. Ne morete prijeti izdelka v Sparu, ki ga ni pobral iz zemlje, predelal, prepeljal ali uskladiščil migrantski delavec. Ne morete se peljati niti po eni cesti ali stopiti v stavbo, ki je ne bi gradil, oskrboval ali čistil tuji delavec. Kljub temu pa povprečen Slovenec o njihovih življenjskih pogojih ne ve praktično ničesar in je šokiran, ko odkrije kakšen eksces.

Izve pa povprečen Slovenec zelo veliko o tujih »goljufih«, ki naj bi izkoriščali njega. Kolikokrat smo v zadnjih letih od politikov slišali, da bodo ukrepali glede »socialnega turizma« albanskih delavcev, ki domnevno izkoriščajo naš radodarni socialni sistem (čeprav osebe s kratkoročnimi delovnimi dovoljenji do njega sploh nimajo dostopa)? Kolikokrat smo slišali o bajnih vsotah, ki naj bi jih prejemali prosilci za azil (ki sicer životarijo z 18 evri na mesec)? Koliko je zgodb o nevarnih tujcih, ki da nas ogrožajo na čisto vsakem koraku? Očitno dovolj, da smo jih v zapore strpali večji delež kot katerakoli druga evropska država. Koliko zakonov smo v zadnjih letih spremenili, da bi preprečili »zlorabe«? Policija preverja praktično vsak njihov korak na ulici, preverja resničnost njihovih naslovov, njihovih zakonskih zvez, njihovih dokumentov.

Le na enem kraju so policisti odsotni: na delovnih mestih. Si predstavljate, da bi država z enako ihto nadzorovala delodajalce? Zagotovo ne bi spregledali jogijev v skladišču predelovalnice rib, mimo katere se vsak dan pelje stotine ljudi. Ne bi spregledali 12 ur in 7 dni na teden trajajočih delavnikov turških delavcev v karavanškem predoru ali na drugem tiru. Ne bi spregledali vsem vidnih kršitev v nevarnih logističnih centrih ali očitno ilegalnega poslovnega modela dostavljalskih firm. Ne le da delovne inšpekcije in kriminalistična policija znova in znova zaobidejo javno znane kršitelje delavskih pravic, ampak jih država dejansko spodbuja in prilagaja zakonodajo njim v prid. Sporazumi s tretjimi državami za uvoz delovne sile, zakonsko preprečevanje dostopa do javnih sistemov pomoči in fanatični državni nadzor nad tujci, vse to jemlje delavcem varnost in organizacijsko moč. In vse to je darilo gospodarstvu. Tretji svet zato že zdavnaj ni več oddaljena eksotika, ampak realnost, v kateri živi tudi vse večje število slovenskih delavcev. Kako je lahko ob vsem tem kdorkoli presenečen nad »nizko ravnijo podjetniške kulture« pri nas? Kako lahko moraliziramo o »civilizacijskih normah«?

Marinblu je lahko presenečenje zgolj zato, ker kapitalisti očitno upravljajo z našo percepcijo sveta. Ker nam vztrajno obračajo pogled stran od umazanega sveta kovanja dobičkov in nas prepričujejo, da so v resnici oni žrtve goljufivih delavcev. Od časa do časa so ti kapitalisti pripravljeni žrtvovati enega kolega, da ohranijo lep obraz sistema. Kot da bi bilo dovolj s prstom pokazati na enega posebej vulgarnega šefa in si oddahniti, ko je ta razkrit. Toda dobro vedo, da Marinblu ni eksces, ampak vse bolj pravilo. Ekstremno izkoriščanje je že zdavnaj preraslo v sistemsko prakso, ki jo podpira kapitalistična država. Medtem ko točijo krokodilje solze za delavce v Marinbluju, aktivno iščejo še bolj obupane ljudi iz še bolj opustošenih držav. Pritiskajo na državo, naj jim pri tem pomaga tako, da z njihovimi vladami sprejme sporazume in da tujim delavcem v Sloveniji čim bolj omeji možnosti za preživetje zunaj delovnega mesta. Problem nikakor ni podjetnik Šuštar, ki zna dobro izkoristiti ta sistem, problem je sistem sam. Prvi korak k rešitvi mora biti odprava bilateralnih sporazumov in popolna zakonska izenačitev pravic tujih delavcev s slovenskimi.